Spletna stran uporablja piškotke. Z uporabo naših storitev se strinjate, da jih lahko uporabljamo. Vredu
Verzi
Moje misli so zaspale,
nikoli ne bodo vstale,
take prilike več ni
in zdaj me srček boli.
Skromno in pošteno si živeti nas učil,
veselje, srečo in ljubezen si med nas delil.
Sedaj tri leta naš dom ovit je v sivino,
v obup, žalost in v neizprosno bolečino...
Veš ati: Tudi če se noga ne ustavi,
tudi če pojema bolečina,
tudi če se rana kdaj pozdravi,
zmerom bo ostala brazgotina!
Na čelu tropa besneče vojske stojim,
sovražnika slehernega se ne bojim.
Armada zasedla je svoja mesta,
polna legionarjev je vsaka cesta.
Gozdovi se bojijo,
ko čete na fronto hitijo.
Možnarji že ropotajo,
tanki pod seboj vse teptajo.
Srebrne ptice bombardirajo se v zraku,
čete pomikajo se na polja v mraku.
Seržerji strojnic vsepovprek letijo,
naboji hitri vsem pretijo.
Poženem se v dir,
v srcu čutim blagi nemir.
Ko prvih nekaj soldatov pospravim,
se negibno ustavim.
Zakaj to počnem,
zakaj se ne uprem?
Ali res moram moriti?
Mar nisem ustvarjen ljubiti?
Takrat pa krogla pred menoj se zaiskri,
mrzla tla segreje moja kri.
Tovariši okrog vsi so zbrani,
stojijo mi ob strani.
K nekem padarju so me privlekli,
prsa prestreljena mi slekli.
Mladi beli mož trudil se je do krogle prit,
a očem mojim neviden ostal je jutra svit.
Tam za grmom ob zarji so me v jamo dali,
zraven nekaj žalostno momljali.
Dobrosrčnost je življenja vrlina,
a v vojni smrtna je prvina,
nedopustna in sama bolečina.
Na grobu bodo izklesane črke, ki čez nekaj let bodo pozabljene.
Na grobu bo moje ime, ki čez nekaj let poznal ga ne bo nihče.
Bele vrtnice bodo ob njem venele, sveče na njem gorele,
raslo bo grmovje in raslo bo trnje in nekega dne boš ugotovil, da vse to je zaradi tebe.
Na trati zdaj sedim, zlato sonce nad mano bedi,
spominjam se trenutkov, ki nikoli več ne bodo resnični.
Nasedla sem ti, da vse bo v redu,
verjela ti, jokala dneve in noči.
In sedaj te več ni.
Živiš brez mene, čeprav sem mislila,
da ne bo uspelo ti.
Ampak vsak se kdaj zmoti,
sedaj jaz trpim,
sedaj nič več ne živim.
Ne boste odločali kako naj živim,
ne boste odločali, kaj naj storim
saj moje življenje je moje.
Le moje življenje je moje, le moje, zato me pustite,
živeti ga želim le po svoje,
pustite me živeti, pustite me trpeti,
saj bom vseeno morala le sama umreti.
Nekoč ko ljubil boš, kot ljubim jaz sedaj,
nekoč ko čutil boš kot čutim jaz sedaj,
takrat spoznal boš, da nisi prav ravnal
in jokal boš kot jokam jaz sedaj!
Nekoč, ko ljubil zares boš,
kot ljubim jaz sedaj.
Nekoč, ko čutil zares boš,
kar čutim jaz sedaj,
takrat boš spoznal,
da nisi prav ravnal
in jokal boš,
kot jočem jaz sedaj!
Nekoč boš sam, v hladnem večeru slonel,
ko si boš toplih in nežnih objemov želel,
ko boš neke noči ob oknu slonel in zaman po meni hrepenel,
boš razumel,
kako ljubezen boli,
takrat ti bodo solze tekle čez oči!
Ni bilo težko ko odhajal si,
težko je zdaj ko te ob meni ni!
Vedno govoril si, da nikoli
ne boš odšel ti!
Vedno znova si lagal mi,
v obraz da na svetu sem zate le jaz!
Težko se spominjam teh dni,
ker jočem samo še tja v tri dni!
Upanja zame več ni,
saj brez tebe mi živeti ni!
prosim te odpusti mi,
saj ljubila te bom za vse dni!
Ničesar več ni,
le spominov polna soba,
kjer sva preždela vse noči,
in obljubila si ljubezen do groba.
Žal mi je, da sem odšla,
te pustila samega,
želim, da čas nazaj zavrtim,
da se v tvojem objemu prebudim.
Ne morem te pozabiti,
niti solze skriti,
ker še vedno rada te imam,
a ti povedati ne smem in ne znam!
Nihče ne sliši, kadar jokam,
nihče mi solz ne otre,
nihče me nežno ne poboža,
vse molči, negibno je vse.
Le kam naj svoj bol izlijem,
le komu dušo naj oprem,
le kam naslonim naj glavo,
le komu naj podarim roko.
Nikoli nisi rekel ljubim te tvoj pogled povedal mi je vse.
Velikokrat sem jokala, ker tebe sem spoznala
za tabo bo jokalo se mnogo deklet, ne misli pa, da bo jokal cel svet!
Nimam več moči,
da jokala bi,
niti upanja več ni,
da se k meni vrnil bi.
Imela sem vse,
pa sem zapustila te,
boli me srce,
ker zdaj žal mi je.
Iščem razlog zakaj sem odšla,
odšla hladnega srca,
nazaj se nisem ozirala,
kaj bo s tabo, nisem razmišljala.
Razlog pravi poiskati je težko,
ker ga nikoli ni bilo,
a zdaj mi je hudo,
ker vem, da te nazaj ne bo.
Noč zakriva mi obraz,
obletava me hladen mraz.
Kje je sonce,
kje je topli žar njegov.
Led se zbira,
me požira.
Duša zmrzuje,
srce ponehuje.
Misli že bežijo,
se v temno noč izgubijo.
Iščem te že v raju,
v neskončnem belem gaju.
Nočem v krvi sedeti,
v noči temni sam bedeti.
Bolj ko mislim na novo življenje,
vse bolj narašča moje trpljenje.
Tanka je linija, ki ločuje me od norosti,
manj in manj je modrosti.
Ugašajoči plamen tli mi v duši,
moje telo umira v suši.
Svojo usodo takoj bi spremenil,
tebi ljubezen poklonil.
Toda vse to so samo sanje,
prepovedano potovanje.
Srce sreče si želi,
a boji se da smrtno zboli.
Škoda da ljubezen ne počaka,
če jo le gledaš proč odkoraka.
Krasi nas molčanje,
kaj kmalu sledi neskončno jokanje,
saj končajo se vsakršne sanje.
O kaj bi dala!
Veš da boli v srcu me tišči
Zakaj odšel si ti
odšel na drugi planet
zakaj dovolil si si življenje vzet?
brez tebe mi ni živet
hočem tudi jaz umret
se spomniš ko govorila sva
če greš ti grem za tabo
skupi sva se smejala
si objeme dajala
se skupi jokala
o kaj bi dala
da bi se s teboj spet smehljala.
Zakaj si odšel za sabo spomine pustil in se poslovil
prijatelj moj bil si mi vse
počivaj v miru saj kmalu vidiva se.
O skupni sreči si govorila mi,
zakon slikala si mi pred očmi,
verjel sem v to,
upal da nekoč res zgodilo se bo,
a to zgodilo se ni,
ker zapustila si me ti.
Od bolečine v srcu me že vse boli,
od jokanja rdeče so moje oči.
Ne spim, ne jem, razmišljam,
ali naj ubiti se grem.
Morda boš potem videl,
kako mi je žal
in morda se boš celo kesal.
Ona ne ve kako eno srce trpi,
ko on z njo spi.
Ona ne ve kako je to,
ko te boli,
ko srce krvavi,
ko njega ni,
ko z njo si ljubezen deli.
Zakaj ljubezen boli,
zakaj te več ni,
zakaj je zdaj ona uresničitev tvojih sanj,
zakaj ti zdaj ona pripoveduje,
da je jutri novi dan,
zakaj te zdaj ona stiska,
te poljublja,
ti rano celi in ti pravi,
da vse si ji, ti zatiska oči,
pred resnico beži.
Osamljena v kotu sedim,
vsem se nepomembna zdim.
za vsako solzo, ki pade na tla,
sem še bolj osamljena.
Najbolj me boli,
ker njega ni.
Zate tudi umrla bi,
ker vem, da usojen si mi.
tvoje ustnice...
tvoj nasmeh...
tvoj objem...
tvoje besede...
Ne vem če bi še živela,
samo žalostne pesmi pela,
ob tvojem poljubu se topim,
ob tebi vso moč izgubim...
hočem te čutiti...
hočem te poljubiti...
hočem te ljubiti!
Ostal si mi le solza v očeh,
ostal si mi le misel v nočeh,
ostal si mi le grenak nasmeh.
Ne sprašuj zakaj imam solzne oči,
ne sprašuj zakaj moje srce trpi
in če še čaka nate vse dni.
Ti si kriv da imam solzne oči,
ti si kriv da moje srce trpi,
ti si kriv da nimam več moči.
Po licu suha solza polzi,
iz grla se nemi krik mi vije,
maska veselja žalost zakrije,
pesem žalostna v duši leži.
Temna svetloba mi sije na pot,
težka noč že pade name,
od tod je le temen žar sonca zame,
spremlja me žalost zloženka not.
pred mano dolga pot se vije,
otopelih korakov stopim dlje,
da premagam zamegljene razdalje,
ob družbi žalostne melodije.
Počutim se prazno, kot da ne obstajam.
Želim se zapreti v kot med stene,
kjer se pomanjšam da postanem pika in izginem.
Bom tam obstajala zate.
Pustite me samo jokati, samo z solzami zaspati!
Pustite mi, da živim sama, sama le po svoje,
saj moje življenje je enostavno le moje, živeti ga želim po svoje!
Pustite me samo trpeti, samo živeti, ter čisto samo umreti!
Rada bi proč zbežala,
v raju za vedno bi zaspala,
da pozabila bi na zlo,
ki razžira mi dušo.
Usoda vse mi je vzela,
kar rada sem imela,
čeprav sem jo prosila,
s solzami v očeh rotila,
a usoda svojo pot je ubrala,
za vedno me zaznamovala.
Rosa v jutru se budi, a ob meni tebe ni,
zbudim se s solznimi očmi, kličem te, a tebe ni.
Zavem se da sem sama, da nič več ni med nama,
končalo se je vse, za kar živelo moje je srce.
Solze v očeh,
misel o dobrih ljudeh,
roka prelita s krvjo,
točno takrat me več ne bo!
S solzami sem zrla za njim, ki ponosen vzravnan odšel je stran, kot da mu je obraz neznan.
Sama na tleh, zadnja solza zate v očeh,
brišem sledi ki jih pustil je poraz,
ti brez besed, v trenutku si zrušil moj svet,
zdaj zbiram vse sence ljubezni da vržem ti jih v obraz.
Sama v sobi sem,
v kateri nekoč si bil ti,
pojem pesem si,
katero nekoč si pel ti.
Takrat, ko spoznala
sva se midva,
sva pela jo oba,
zdaj jo pojem sama
s solznimi očmi,
ker tebe ob meni ni.
Še zadnjič objamem te,
in zadnjič ob tebi vzdrhtim,
še zadnjič bridko solzo
po tvojem ramenu spustim.
Šel si k njej - za roke sta se prijela jaz pa vseeno sem k tebi hitela
da bi še poslednjič se objela, da bi še zadnjič se rada imela.
Videl si moje solzne oči - a tvoje srce me več sprejelo ni!
Slovo sva jemala,
solze si skrivala,
oba sva trpela,
nisva bila vesela,
sei sva mislila,
da se bova nekoč vzela.
So noči neprespane,
so noči prejokane,
ker se ne zmeniš zame
in nisi zaljubljen vame!
Solza rodi se na licu..
Solza grenka solza polzi po licu...
Izžareva bolečino, samoto, krivico...
Globoko iz srca kjer je bolečina neizmerna...
Izbruhnilo vse je na plan bojim se jutra..
Bojim se da je to zadnji dan...
Le solza na lica je vse kar imam...
Solza za solzo
le zate po licu polzi.
Ti si kriv,
da jočem jaz,
da joče moje srce,
da se zdi,
kod, da joče vse okrog mene.
Vsakič, ko te vidim.
Vsak pogled, ki ta ga namenim
in vsak pogled,
ki ga TI meni nameniš,
me obudi.
Obudi moje srce,
in mene.
Le ljubezen je tega zmožna.
In vedi, da jaz tebe ljubim.
Zaradi tebe jočem jaz,
in joče moje srce.
Jočem jaz,
in joče vse,
ker vem, da ljubiš njo in ne mene.
boli me.
Solza po licu mi polzi,
ker tebe tukaj ni,
v mojih mislih si vse dni,
v mojem srcu si le ti.
Spolzela je solza, ki prineslo jo je trpljenje in zaznamovala je moje življenje.
Spominjam se tistih noči,
polnih pogledov iz njenih oči,
kako sem ujel ta njen pogled,
njen sladki poljub in njen nasmeh.
Vzljubil sem ga kot še nobenega,
ustnice ljubke in njen telo.
Na obali morja sva se ljubila,
na klopi v parku ljubezen sva skrila,
kje je ljubezen, kje so tiste noči,
poljub in njene oči?
Kadar spomnim se zaljubljenih dni,
vedno po licih mi solza pozi.
Spoznala sem te na prelepi dan, jokala v mislih vsaki dan
ljubila sem te močno a izgubila za vedno.
Srce me je zapustilo, duše je odšla,
solze lice zalilo, zame je konec sveta.
Srce mi je uvelo, žalostno drhti,
srečo mi je vzelo, nazaj ni več poti!
Srčna bolečina je velika,
saj izkoristil si me.
Bila sem kot vaba,
ki pomaga ujeti plen.
To iz glave mi ne gre,
saj prizadel si me.
Zdaj se ne spomnim
niti lepih trenutkov,
ki doživela sva jih.
Nimam prihodnosti nobene,
saj ne vem kaj iščem.
Mogoče iščem sebe,
saj izgubila sem se.
V tej temi ne najdem se.
Tu so le boleči spomini,
ki sledijo mi iz dneva v dan.
Prevarana v temi sedim brez
prihodnosti in možnosti,
da spet vzljubim!
Tema je zunaj, nikogar ni tu, da objel bi me
in mi iz obraza, zbrisal solze.
Tudi tebe ni več, čakam te dolgo že,
a ni nobenih sledi, da bi k meni vrnil se.
Temna noč je z mano,
občutek krivde me tišči,
ko solze brišejo mi rano,
krvava sled zbledi.
Sama sem, a ti si z mano,
srce krvavo si želi,
da solze sreče pridrvijo
kakor ogenj iz peči.
I wanna die,
pa ne vem zakaj.
I wanna die,
toda le za zdaj.
I wanna die.
Le nocoj še prosim te,
ostani z mano, ljubi me.
Le nocoj skupaj zamiživa
in preteklost pozabiva.
I wanna die,
pa ne vem zakaj.
I wanna die,
toda le za zdaj.
I wanna die.
Bil si tu, a zdaj te ni, zdaj me boli in srce mi trpi,
Preveč si me prizadel, v prevaro in laži odel
Ostali so mi le spomini na najine noči,
Posladkane s pregrešnimi stvarmi.
Hočem spet dotik tvojih ustnic na svoji koži čutiti, spet hočem tvoja biti!
Zakaj te ljubim tako močno kakor te?
Moje srce, čutim, da pogreša te,
Moje roke s tabo objete
Če bi ponovno skupaj bila, vem, da čutila bi spet...
Čutim potreb po tebi, tvojih jutranjih sms-ih in večernih klicih...
Zakaj si bil moj tako malo časa?
Moral bi biti moj še zdaj – vedno
Vem, da če bi moj bil, bi mi bilo lepo,
A vendar nama usojeno ni bilo...
Tolažbe želim si, ko mislim na té,
Edinega, ki mi prevzel je srcé.
Borim se s solzami, borim se z nočjo
In svoje rotim srce, naj mirno bo.
Minilo že mnogo tesnobnih je dni,
Odkar še poslednjič objel si me ti.
Jokalo mi v nemi je stiski srce,
Naznanjajoč, da izgubila sem te.
Alarm mi v duši je rezko zvonil,
Jeklen zvok njegov me do dna je zmrazil.
Dih mi je zastajal, ko odhajal si stran,
Rekoč, da vse moje so solze zaman.
Adijo za vedno, če res to želiš.
Življenje na rane bo dalo obliž.
Jasnina ves čas naj nebo ti modrí,
In ves čas usoda naj se ti smeji!
Tu sedaj sedim, spomine budim in verze pišem, v katerih bolečino pustim,
saj žalost objame me, ko vem da nikoli več ne bo tako, kod je nekoč bilo.