Spletna stran uporablja piškotke. Z uporabo naših storitev se strinjate, da jih lahko uporabljamo. Vredu
Verzi
Ločitev od dragih težko nas zadane,
je težja še bolj, kadar smrt nam jih vzame.
Učitelj – življenje – nas bridko uči:
"Brez solz in trpljenja nihče ne živi!"
A vendar se vredno nazaj je ozreti,
življenje je vredno bilo preživeti.
Edino življenje nas ves čas uči,
da vredna resnica je več od laži.
Odhoda najdražjih ni moč preboleti,
in v sebi resnici ne da se verjeti.
Celo, ko resnica na dlani leži,
jo ves čas zanikamo, ker nas boli.
Mar prav zares odšel je tja, v neznano?
Kako je mogel, ko smo mi še tu?
Nositi moramo vsak svojo rano
molče, da mu ne zmotimo miru. (Svetlana Makarovič)
Med nami ljubljen bil si iz vsega srca
ljubljen bodi tudi tam, kjer si zdaj doma!
Molče s solzami se borimo,
"Naj bo le mora!", si želimo.
A žal, nebo nas ne posluša
od žalosti boli nas duša.

Iskreno izrekamo sožalje
a kaj – življenje teče dalje!
Bridkost prežene ti le čas,
ko spet bo veder tvoj obraz.

Ljubezen tvojega moža
v življenju te bo spremljala,
saj vdano moževo srce
v resnici nikdar ne umre!
Na svetu mnogo je poti,
a samo ena vodi tja, kjer boš ti,
po tej poti za teboj pridemo mi vsi.
Ne joči več. Obriši solze.
On je že onkraj groze in trpljenja.
Ne moti mu miru - ne joči več.
Najhujše breme breme je življenja. (Svetlana Makarovič)
Ne metulj,
ne beseda,
ne sončni žarek,
nič te ne bo ranilo.
Spi. (S. Lorca)
Ni smrt tisto, kar nas loči,
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše, brez pomena
zanje so razdalje, kraj in čas. (M. Kačič)
Nihče ne sliši kadar jočem,
nihče mi solze ne otre,
nihče me nežno ne poboža
in vse molči odkar te ni.
Le kam naj svojo bol izlijem
le komu dušo naj izlijem.
Nisi se izgubil kot zven v tihoto,
nisi odšel v nič in pozabo:
po tebi merim stvarem pomen
in tvojo pesem skušam peti za tabo. (Tone Pavček)
Noč, ki ne pozna jutra,
ni tvoja poslednja noč.
Nasledila se je z zvezdami posuta
v očeh tvojih dragih,
vsem, ki si jih ljubila nekoč. (Tone Pavček)
Niti zbogom nisi rekel,
niti roke nam podal,
a v naših srcih
za vedno boš ostal.
Ob vaši izgubi, mnogo prerani,
ki vedno srce le vsakomur rani,
sožalje izražamo in bolečino,
ker smrt prizadela je vašo družino!
Odhoda najdražjih ni moč preboleti,
v sebi resnici ne da se verjeti.
Celo, ko resnica ti v dlani leži,
jo ves čas zanikaš, ker bridko boli.
Globoko se v sebi s teboj žalostimo,
da čas ti ozdravi vse rane, želimo.
Iskreno sožalje izrekamo ti,
naj v srcu najdražja/najdražji/dragi _____ večno živi!
Oko zaprem,
v spominu vedno znova tebe uzrem.
Nikjer te ni in to boli...
Spomin na tebe večno bo živel,
nikoli ti zares od nas ne boš odšel,
v naših srcih večno boš živel.
Prazen dom je in dvorišče,
naše oko zaman te išče,
ni več tvojega smehljaja,
utihnil je tvoj glas,
bolečina in samota sta pri nas.
Zato pot nas vodi tja,
kjer sredi tišine spiš,
a v naših srcih ti živiš.
S svojim smehom vsakega osrečiti si znal,
a pred usodo sam nemočen si ostal. (Oton Župančič)
Vsi, ki radi jih imamo,
nikdar ne umro,
le v nas se preselijo
in naprej, naprej živijo,
so in tu ostanejo. (Janez Medvešek)
Spomin je kot pesem, ki v srcih odzvanja,
spomin je kot cvet, ki nenehno poganja,
spomin je svetloba, ki dušo obliva,
spomin je ljubezen, ki v srcih prebiva!
Tam, kjer si ti, ni sonca in ne luči,
le tvoj nasmeh nam v srcih še živi.
Nihče ne ve, kako boli,
ko se zavemo, da te več ni.
Usoda tvoja tragična
nas je pretresla v dno srca.
Le malo sreče si užil,
za svojo smrt premlad si bil!
V teh bridkih trenutkih čustvujem s teboj,
želeč, da usoda bi te ne zlomila.
Morda pa – kdo ve – za duhovni razvoj
preizkušnjo to kruto ti je namenila?!
V vsej nemi bolečini
srce še ni dojelo,
da te nebo je vzelo,
najdražji in edini!
Za boj z usodo ti je zmanjkalo moči,
zato ljubezni si prepustil se,
ki nate iz neba se zlila je,
in spokojno svoje zaprl si oči.
Življenje je kot ladja, ki vse bolj se oddaljuje
ko ni je več, onstran obzorja kdo jo pričakuje.
Življenje je kot reka, ki v morje – smrt – se steka!
Življenje sploh ni tisto, kar se zdi – je le korak na poti k večnosti!
Bolečina se da skriti,
pa tudi solza ni težko zatajiti,
le ljube skrbne mame in ome
nihče nam ne more vrniti.
Čez noč, čez noč
pregrnila travica svet je,
čez noč, čez noč
na travo se vsulo je cvetje. (Oton Zupančič)
Cilj je izpolnjen, pot je dokončana
in konec upov je in hrepenenja
in konec zmot, bolesti in trpljenja. (Alojz Gradnik)
Človek je kakor kaplja rose,
veter pihne, ni te več.
Ljudje, kot si ti, nikoli ne umrejo,
le v velikem gozdu zaidejo s poti.
Pa kjerkoli si, naj angel čuva te,
kjerkoli si, vedno bomo mislili nate.
Dobil sem dovoljenje za odhod.
Recite mi zbogom, bratje!
Vsem se priklanjam
in se odpravljam na to pot. (T. Kuntner)
Kako bi dihal rad, poslušal, gledal,
sedel med vami, katero vmes povedal,
pa me tišči teptan nad mano grob preran. (Oton Zupančič)
Kako te čakam, o kako te čakam,
ko pride v hišo gost moj, črni mrak,
poslušam ali čujem tvoj korak,
in vprašam: "Sam?" - "Sam, sam", mi tihi reče.
O, da vedel ti, kako me peče
in grize me beseda ta vso noč. (Alojz Gradnik)
Kje si? Ne, to nisi ti,
Ti si se skrila vame,
Tu te smrt ne zajame,
Tu so še tvoje oči. (Matej Bor)
Ko pomislim nate,
me prevzame bolečina.
Skrijem obraz v dlani
in jočem, ker več te ni.
Ko večerna zarja zgine
S svetlim soncem za goro,
Vse na zemlji zame mine,
Ko se vrnem tja v nebo. (J. Tovšak)
Ljudje stopijo v naše življenje in nas nekaj časa spremljajo.
Nekateri so z nami za vedno, ker ostanejo v naših srcih.
Moj korak se ne bo več
družil s tvojim,
moja beseda ne bo več
našla odmev v tvoji,
ostal bo le dragocen spomin
na najino prehojeno pot.
Največja in najdražja bolečina je
trpljenje in če trpiš molče,
da nihče ne ve,
da nihče ne sluti,
da nihče ne občuti,
da nosiš neskončno gorje.
Ne boš več v zvezdnatih nočeh bedel,
ne boš več sanjal in ne boš več pel,
ne boš nemiren čakal več pomladi,
kdaj breskve cvetijo in trt nasadi. (Alojz Gradnik)
Ne jokajte ob mojem grobu,
le tiho k njemu pristopite,
pomislite, kako trpela sem,
in večni mir mi zaželite.
Ne tožim vam, cvetlice,
kar mlado mi stori srce;
saj cvetno vaše lice
ne ve kaj bol je in gorje. (Simon Gregorčič)
Nekoč bom tiho legel,
prav tiho kraj meje;
morda že jutri,
morda kak dan kasneje. (M. Golar)
Nič ne more ublažiti
trenutka, ki tako boli
naj tale misel potolaži
in novo upanje budi.
Ob moji poti ni več postaj.
Samo še ena je in tam ostanem.
Tako daleč je in tako na samem.
Od daleč ugledaš zemljo zaželeno;
povrnjeno veselje je zamuda
in plačana so pota, polna truda,
srce otrpne bi razveseljeno. (France Prešeren)
Oh kako bi rad v tem mraku
sedel k vznožju, kot takrat
in poslušal o junaku,
ki je srečo šel iskat.

Toda mrki dan zagrinja
vlažne, sivkaste megle
in otožno me spominja
pravljic, ki pod križem spe. (J. Menart)
Pojdem, ko pride moj maj,
pojdem na rožne poljane,
kjer najdem vse svoje zbrane
od včeraj in kdo ve od kdaj.
Pojdem v kraj vseh krajev,
pojdem v maj vseh majev...
ne kličite me nazaj! (T.Kuntner)
Pomlad bo na tvoj vrt prišla
in čakala, da prideš ti,
in sedla bo na rožna tla
in jokala, ker te ni. (Simon Gregorčič)