Spletna stran uporablja piškotke. Z uporabo naših storitev se strinjate, da jih lahko uporabljamo. Vredu
Verzi
Pomlad se na zemljo vrne,
petje slavcev se zbudi,
v cvetje zemlja se zagrne,
zame pa pomladi ni. (Simon Jenko)
Praznina, neizmerna bolečina,
ki naj vsaj malo popusti,
ko solza v očeh zaiskri.

Stisk tople dlani, naj ogreje ti te žalostne dni.
Čeprav le beseda in stiski roke
za trenutek prežene bolečine te.

Življenje je minilo...
Spomine prelepe ti je pustilo,
ne pusti, da bi ugasnilo,
čeprav je minilo. (Majda Novak)
Šele ko nam smrt spodreže korenine, se zavemo,
kako zelo smo jih imeli radi in kako zelo jih bomo pogrešali.
Ob izgubi tvojega brata/mame/očeta/sestre/tete
ti izrekamo iskreno sožalje.

V mislih smo s teboj. (Majda Novak)
Skrb, delo in trpljenje
tvoje je bilo življenje,
bolečine in trpljenje si prestal,
zdaj lahko boš v grobu mirno spal.
Smrt se izlila je belo obličje,
pogled je zaplaval v neznani pokoj,
ni več trpljenja in ni bolečine,
življenje je trudno končalo svoj boj. (Trdina)
Solze žalost naj blažijo
a spomin naj ne zbledi,
vsi, ki v večnosti živijo
na svetu puščajo sledi.
Spomin...
edini, ki ostane močan nad vsem,
edini cvet, ki ne ovene,
edini val, ki se ne razbije,
edina luč, ki ne ugasne.
Svečo boste že upihnili,
a ognja ne boste ugasnili nikdar;
ko enkrat se dvignil bo plamen,
bo veter še višje ga gnal. (P. Gabrijel - Biko)
Tak čudno je naše življenje,
srečno in hkrati nesrečno.
O, pesem nedokončana
in ena sama za večno. (K. Kovič)
Tiho čez polje, tiho mesec gre,
z njim gre žalostno srce. (Oton Zupančič)
Tista milostna svetloba
časa, ki ga več ne bo
premagala bo temo groba
in v srcu zopet bo toplo.
Tudi meč svoj tok izje
in razum duha utrudi;
in utrudi se srce
in življenje tudi. (Byron)
Ugasnila je luč življenja,
se prižgala luč spomina,
ko ostaja v srcu tiha,
skrita bolečina.
Vekovečna drugih je bližina.
Smrt je le združitev na večer.
Zemlja skupno je pribežališče
in poslednji cilj vseh nas je mir. (Mila Tkačič)
Vsi bodo dosegli svoj cilj
le jaz ga ne bom dosegel.
Ognja prepoln, poln sil,
neizrabljen k pokoju bom legel. (Srečko Kosovel)
Vsi bomo enkrat zaspali,
v miru počivali vsi,
delo za vselej končali,
v hišo očetovo šli
takrat zvonovi zazvonite. (A. M. Slomšek)
Za vedno zatisnil si oči,
mislili smo, saj samo spiš,
in tebe nič in nihče ne prebudi,
grenka žalost v naših srcih ždi.
Zato želim ob tebi biti
ko ti najbolj bo težko
da bo čas zacelil rane
umival jih s hvaležnostjo.
Zdaj bivaš vrh višave jasne,
kjer ni mraku, kjer ni noči;
tam sonce sreče ti ne ugasne,
resnice sonce ne stemni. (Simon Gregorčič)
Zdaj se spočij, izmučeno srce,
zdaj se spočijte zdelane roke.
Zaprte so utrujene oči,
le moja drobna lučka še brli. (Svetlana Makarovič)
Življenje celo smrt, nestalen
miru resnice je iskal;
njegov bil smoter temen, daljen,
umel ga ni zato je pal. (J. Murn)
Bolečina, ki nam v srcu tli,
te v življenje več ne obudi.
Slej ko prej zabriše čas vse bolečine,
a spomin ostane, nikdar ne izgine.
Hvala ti za dragoceni čas,
ko lahko bili smo s tabo!
Zdaj pa, ko poslavljaš se od nas,
delček nas odnašaš s sabo!
Jesen se že v škrlatne barve je ovila,
deževje in hlad je spet prinesla s sabo.
Deževne kaplje pa je v solze spremenila,
v grenke solze, ki jih točimo za tabo,
saj vse naše upe je v žalost pretočila,
ker od nas odšel/odšla si, vendar ne v pozabo!
Jokajte za mano le od sreče,
ker prenehal končno sem trpeti!
(ker sem končno nehala trpeti!)
Za spomin prižgite mi le sveče,
da v svetlobo mogel bom vzleteti!
(da v svetlobo mogla bom vzleteti!)
Ko v agoniji bolečine
se tudi solza posuši,
srce kot oster meč prešine
spoznanje, da tu več te ni.
Mirno in spokojno si zaspal/a
v večni sen od nas odpotoval/a.
Naj bo srečno tvoje potovanje,
in pogosto vračaj se nam v sanje!
Nikar ne jočite za mano
pomahajte mi le v slovo,
ko me nebo objelo bo
s svetlobo, iz ljubezni stkano!
Pride čas, ko bolečina
v blaženost se spremeni,
a telo je le lupina,
ko jo duša zapusti.
Pride čas, ko si izmučeno
srce želi le spati,
v sen večni potovati,
ko življenje je zaključeno.
Skozi kopreno, izvezêno iz solza,
v tišini se poslavljamo od tebe.
Odkar v objem te vzela je bela gospa,
nam ostra bolečina srca grebe.
Smrt mladih ljudi je kot hud brodolom,
smrt starih pa je kot prihod v svoj dom.
Smrt se često zdi kot val, ki obalo odplakuje,
a življenje kot vihar, ki z valovi se bojuje.
Srce nam žalost je ranila,
ker te več med nami ni.
Čeprav te zemlja je pokrila,
duh tvoj z nami še živi.
Tu ljubljena bila si iz vsega srca
bodi ljubljena še tam, kjer si zdaj doma!
(Med nami ljubljen bil si iz vsega srca
ljubljen bodi tudi tam, kjer si zdaj doma!)
Tvoj odhod zasekal nam je rano,
ki dolgo še ne bo moč je zaceliti,
ker te smrt odvedla je v neznano.
Le zakaj ti treba je bilo oditi?!
V srcih kljuva bolečina,
ki jo odhod povzroča tvoj,
v njih prisotna je tišina,
ki zdaj ostaja za teboj!
Vsi bližnji, ki smo jih ljubili,
nas s smrtjo niso zapustili.
V ljubezen so se spremenili,
z njo naša srca napolnili!
Življenje je kot vetra piš
le za trenutek ga uloviš!
Življenje je nepredvidljivo kot deževen dan
lahko se spremeni v jasnino ali pa v orkan!
Brez upa in strahu zahvalnico uberi neznanemu bogu,
da vsako bitje mine, iz groba se ne vrne
in tudi trudna reka v morje se povrne. (T. Wolf)
Čuden čas je čas jesenski,
preko polja gre drget.
Listje pada, listje vene,
veter sive megle žene,
v dalj zastirajo pogled.
Globoko v duši, pod bolečino,
pod vsemi zmedami življenja,
leži prostrana in neizmerna
tišina in spokojnost.
In vsa širina je z mojimi sanjami snivala,
in nebes in gora sta mojim željam se odzivala;
škrjanček - pojoča raketa - je pesmi pršil:
je čul moje srce, od njega se peti učil?
Livada, si videla cvetje moje duše,
pa si ga posnela, okitila z njim svoje ruše?
Iščem te v travah,
iščem te v morjih,
najdem te v zvezdah,
ki sijejo name. (Mila Kačič)
Iz solz se zate venec spleta,
namesto rož ljubezen vanj se vpleta,
v spomin, v zahvalo za vso ljubezen
in dobroto tvojo.
Kako je hiša strašno prazna, odkar
tebe v njej več ni, prej bila je tako
prijazna, zdaj otožna, tuja se mi zdi.
Ni več tvojega smehljaja in ne stiska
zlatih rok, ostala je samo za tabo sled
tvojih pridnih rok. Čeprav že dve leti
v grobu spiš, v naših srcih še živiš
in spremljaš nas povsod, kod
vodi nas življenjska pot.
Ko hrast v jeseni listje odloži,
nič vetru se več ne upira,
nebogljeno v drhtenju le toži,
glej, prišel je čas, ko življenje umira. (F. Šauperl)
Ko je listje zašelestelo
in rožice ovenele, zlato srce je onemelo.
Tiha misel zablestela nad večernim krajem,
duša odblestela z zlatim je sijajem.
Tiha - kam odšla je duša zastrmela,
kakor da je ptica večer preletela. (Srečko Kosovel)
Ko sonca luč sežiga žico,
kliče te nazaj v svoj pogled.
Vrni se, kjerkoli si,
kot ključ, ki vodi do skrivnosti... (M. Jeršek)