Spletna stran uporablja piškotke. Z uporabo naših storitev se strinjate, da jih lahko uporabljamo. Vredu
Verzi
En dan, le en dan, ki v večnost je ujet poljub,
le en poljub je obljuba vseh obljub.
Eno željo imam, da kmalu roko ti podam,
da pride kmalu tisti dan, ko vrneš srečna se nazaj.
Gibanje, ki spominja me na ples,
usklajeno divjanje dveh teles.
Konj pod mano galopira,
duša moja osvobaja se nemira.
Gledam na list, prazen, bel in čist.
Strmim v praznino, čutim bolečino.
Samota ubija me, k tebi želim si le.
Prosim te, pokliči me, saj veš, da pogrešam te!
Golobica na strehi sedi,
v zimi tej beli se perje ji blešči.
Toda kaj ves blišč in lepota njena,
ko dragega ji vzela je moč leda.
V žalosti odleti,
v letu poglede si deli.
Kmalu omaga njeni srčni žar,
tihi led poln je prevar.
V mislih zadnjič ga zagleda,
nato po zraku ovinkajoče že opleta.
Pade na ledena tla.
Srčece nežno še zadnjič udari,
ko duša njena že oživi in k njemu
v raj odleti.
Grem skozi mesta in vasi,
mnogo fantov tam živi,
a lepšega zame ni,
kot si dragi... ti!
Grenke so te prazne noči,
venomer ostajam brez moči.
Četudi svetlo jutro me razvaja,
nesreča vse bolj me obdaja.
Od tebe vedno me nekaj loči,
takrat srce moje skoraj poči.
Prisotnost tvoja me osvaja,
do onemoglosti me zavaja.
Prosim te srcé ne joči,
vse rane v kri pomóči.
Hodil sem po zemlji naši, srečal dobre sem ljudi.
Skromni, majhni a pošteni - to smo mi.
Že stoletja tu živimo, se z viharji bijemo.
Bratje, sestre ne pustimo, da zginemo.
Samo milijon nas še živi na svoji zemljici.
Samo milijon nas dobro ve, da dobri smo ljudje.
Majhen narod vedno kriv je, kdor je majhen je vedno kriv.
Če si majhen, bodi srečen, da si živ.
Bratje, sestre, zdaj stisnimo dlani.
Dokažimo, da veliki smo mi.
Samo milijon nas še živi.
Hodila sva sama skrivaj po poteh,
hodila sva v dvoje in šla sva v greh,
potem si odšel, ostal je spomin,
zdaj hodiva v dvoje jaz in tvoj sin.
Hodim, padem, zlomim zob, padel sem na mizni rob,
škrbav, grši bom ostal in zato nebo mi žal.
Iščejo se najlepše očke,
ki so brez dokumentov prečkale meje prijateljstva,
brez dovoljenja ukradle moje srce,
nazadnje pa so bile videne
v prostoru mojih sanj.
Iščem resnico v senci ljudi,
hodim po poteh, ki jih morda sploh ni.
Morda nekje, nekoč, nekdaj spoznala bom,
da življenje ni večno gorje, da nisem več punčka,
temveč dekle ki vidi, misli in resno lahko nekomu zaupa,
tistemu kateri bo z njo celo življenje.
Iščem te s pogledi med množico ljudi.
Iščem in iščem, vendar te ni.
Le kje si? Te res več ni?
Mi lahko kdo na to odgovori?
Iz dneva v dan me presenečaš,
me spravljaš v smeh in dobro voljo.
Zato ti lahko iz srca rečem
hvala, ker v mojem življenju obstajaš.
Iz prijateljstva,
včasih ljubezen razvija se,
a naše prijateljstvo prebije se,
iz sovraštva umakne se!
Jaz brez tebe ne morem živeti,
kakor ogenj v vodi ne more goreti!
Je čas, ki daje in je čas, ki vzame. Pravijo je čas, ki celi rane je tudi čas, ki nikdar ne mine ko zasanjaš se v spomine.
Je vsako srečanje majhno rojstvo,
je vsako prijateljstvo lučka v srcu,
je vsak nasmeh zarja sreče in je nekje nekdo,
ki iz temnih oblakov prinaša sončno nebo!
Jesenski plesni korak, udarja ritem mehak,
barva liste bežne, ovija melodije nežne.
Jezero je sladko, a ne kot ti. Reka je čista kakor nebo, ti si pa zame kakor zlato.
Kadar delaš,
delaj spretno,
kadar ljubiš ljubi srečno,
kar lepo je rada glej,
koga ljubiš ne povej.
Kadar hodim, kadar stojim,
povsod me spremlja tvoj spomin.
Kadar misliš da si sam, da ne čaka te nihče, vedi motiš se!
Kadar žalost te mori, solza pride ti v oči, kadar vidiš le temo, vedi s tabo moje misli so!
Kadar ne veš kaj bi,
spomni se na lepe dni.
Kadar tebe ni zaprem oči.
Vidim tvoj obraz, čutim tvojo dlan.
Takrat si moja misel ti!
Kadar vstaja sonce, prebuja se nov dan,
ko nekdo te ljubi, odpira svojo dlan.
In ko človek išče radost, srečo, mir srca,
je samo ljubezen, ki lahko osreči ga.
O, daj Gospod, ljubezni polno mi srce,
glej, zaman je drugo vse.
Rad bi ponesel jo v življenje vsem ljudem,
z njo odpira mi srce.
Kakor jutra rosa, ki ob soncu več je ni,
kakor vrt pomladni na novo oživi,
človek se spreminja, ko ljubezen v njem živi,
mrak postaja sonce, v njem veselje prebudi.
Kaj je ljubezen? Ljubezen ni nekaj, kar lahko dobiš, ni nekaj kar kupiš lahko, je le nekaj kar želiš si močno in sva jaz in ti, v soju luči, poljub ti ukradem, mi ga ti dodeliš.
Kako se majhni, kot smo, težko sprijaznimo s pogodbo, ki smo jo dobili. Noro, ne res? Najprej moramo živet, potem umreti. Kar vložimo v vsak trenutek, je vse, kar imamo.
Kar je bilo dobrega, naj se nadaljuje,
vse, kar je bilo slabo, naj se oddaljuje!
Naj sreča, zadovoljstvo vsak dan ti cvetita,
naj ves čas smeh in zdravje ti v očeh žarita!
Kdor bo prepričano verjel,
da le najboljše si zasluži,
ta od življenja bo prejel
vse, kar želi si v svoji duši.
Kdor ljubi, ne pozabi,
kdor pozabi, ljubil ni
in kdor ljubi in pozabi
ta ljubezni vreden ni.
Kdor sili radost,
da le zanj kipi,
življenje pernato, krilato umori.
Kdor pa radost poljubi v letu,
v sonca večnega živi razcvetu!
Ker mi srce hrepeni in tebe želi, zato me boli.
Kjerkoli že hodiš, kjerkoli že si,
naj na tvoji poti te sreča ne zapusti.
Ko bo mnogo let minilo
in odprla boš to knjigo,
v njej boš našla moje ime,
takrat se boš spomnila na me.
Ko dež pada po drevesih in se kaplje odbijajo na tvoje telo,
moram biti s tabo, drugače mi je preveč hudo,
ker se sprašujem, kdo osušil kaplje dežne bo!
Ko dobiš čustveni udarec,
se v telesu začne dogajanje,
ki je tako naravno kot celjenje rane.
Pusti dogajanju, naj teče.
Zaupaj da bo narava zacelila rano.
Zavedaj se, da bo bolečina minila,
in ko mine, boš močnejša, srečnejša,
bolj boš občutila in se zavedala.
Ko gledaš me,
mi vnameš srce,
ko stran se ozreš,
up mi podreš!
Ko jutranja zarja svet prebudi,
Ko sonček na nebu se nasmeji
Počasi odpre se moje oči.
Takrat prav nič lepšega ni,
kot da ob meni počivaš tudi ti
in ko žarek sonca te prebudi
Dobro jutro tvoj lubi ti zaželi.
Ko kdaj ti bo zares hudo,
nasmehni se, čeprav grenko,
mogoče potem ti lažje bo.
Ko mene več ne bo, le nekaj ti ostalo bo,
in to je moj podpis na tvoj spominski list!
ko naša slina začne pet,
dežnike moremo vsi odpret,
ko pa še to več ne zaleže,
bežimo vsi v šolske veže
norce spomnimo, da jih več ni,
pa smo v kleti se znašli.
ko pa slina pride nas iskat,
se v kleti znajde tam brez gat,
pa vsi pogledamo debelo,
nič ne vidi se da bi kaj dol viselo.
ker v kleti je bilo temno,
se pleša svetla je močno.
ko zunaj tema se spusti,
ste slina, naše sonce vi.
Če se ne boste nehali sliniti,
bomo pobrali vse stvari,
in v drugo šolo vsi odšli!
Ko navsezgodaj odprem trudne oči,
prva misel nate mi vlije moči.
Bosih nog odpravim se po rosni zelenici,
čutim vonj po vsaki cvetlici.
Škrlatna zarja meče mojo senco na tla,
oziram se če boš vendarle prišla.
Lepša si kot najlepše so sanje,
verjamem vate, a ne verjamem vanje.
Ko gledam po prostranih ravnicah,
opazujem in čutim svobodo v pticah.
Tako so veličastne, prekrasne,
nikdar dolgočasne.
Včasih zdi se mi da tudi ti ptica si,
le da še bolj prelestna si.
Pojavi se prva senca poleg moje,
takoj presune me,
a je to obličje tvoje?
Bila le postava je sovraga,
ki mu ni vredno prestopiti srčnega praga.
Obrnem se vstran,
da ne vidim podobo svojih ran.
Takrat ko noč požira že dan,
svet poln postane ukan.
Kje princesa si zdaj ti?
Zakaj vstopila z lučjo nebeško vame si?
Morda lažna se zdijo moja čustva,
izmišljena, prepolna prešuštva.
A prisegam ti na papirju,
da le ti v mojem srčnem si okvirju.
Naj drugi blebetajo,
hinavsko z mano se igrajo.
Resnica ostala bo zakrita,
moreča, a prečudovita.
Kaj naj rečem kot to da si posebna,
v srcu mojem si potrebna.
Moja prelepa si cvetlica,
letiš kot prava svobodna ptica,
v noči pa zaiskriš se bolj kot zvezda repatica.
Ko nekoga izgubiš, ko odnese del tebe,
šele takrat spoznaš, da ga imaš raje kot sebe.
Ko oči zatisneš in zaspiš, odletiš v sanje padeš vanje,
kot v ocean, poln lepih in čarobnih trenutkov, neverjetnih občutkov.
Ko odhajal boš, ne poslavljaj se, vedela bom, zadnjič je,
prosim ne joči za menoj, ker sem dovolj jaz prejokala za teboj!
Ko okno zapiram, v daljavo se oziram
pa prideš mi na misel ti, ki daleč stran od mene si.
Ko pomlad se prebudi, trava spet se veseli.
Ko rože zacveto, vse je spet lepo.
Ptički spet pojo, ker pomlad je tu.
Ko se ena vrata sreče zapro,
se druga odprejo,
toda pogosto tako dolgo zremo,
v tista zaprta,
da ne opazimo tistih,
ki so se nam odprla!
Ko se mi vse tiho zdi, vem da sanjam, saj ob meni si ti.