Spletna stran uporablja piškotke. Z uporabo naših storitev se strinjate, da jih lahko uporabljamo. Vredu
Verzi
Biti moraš srečen,
da nekoga osrečiš,
treba je nekoga osrečiti,
da bi ostal srečen!
Ptiček ljubi ptičico tam v dišečem raju,
jaz pa ljubim tebe, čeprav v tujem kraju.
Rada bi ti ljubezen priznala pa se razočaranja bojim, zato raje molčim.
Biti metulj si želim
da v tvoje srce poletim!
Če utrne se ti solza, naj ne sproži je trpljenje,
to naj bo le solza sreče, ki prinaša jo življenje.
Kadar cvet ovene,
utrgaj ga, pa se spomni mene.
Ko si žalostna, se spomni name,
ko si pri meni, imaš veselo srce.
Lastovička drobna ptička, se na jug seli,
moja misel k tebi roma, v mojih mislih si le ti.
Lepe so vijolice v travi
a mnogo lepši so zate pozdravi.
Ljubim te zelo močno in to me nikoli minilo ne bo.
Ljubim te, me ljubiš ti?
Prosim te, odpiši mi!
Nisem pesnik, ne slikar.
To pisemce pa le sprejmi v dar.
Res lepa je narava, še lepša je zabava,
najhuje pa je to, da te tu ne bo.
Spomni se dni in tistih noči, ko skupaj sva hodila jaz in ti.
Če te kaj srdi,
poljubi me ti.
Dolge dni sem v klopi sedel,
ob pogledu na njo omedlel.
Bila je angel iz nebes,
nisem mogel verjeti da je res.
Od ljubezni bil sem zadet,
v čustvo večno odet.
Nikoli k njej nisem pristopil,
kajti strah venomer me je potopil.
Gledal sem jo iz ozadja,
iskal pristan kot izgubljena ladja.
Megla vedno bila je med nama,
pregosta da vidna bila bi skupna panorama.
Nekoč sem usta odprl,
svojo usodo zaprl.
Ob zanikanju bila sladka je kot med,
v meni pa nastal je nered.
Še isti dan se klicu smrti sem odzval,
toda nekdo me k življenju je pozval.
Cele dneve in noči,
taval sem brez moči.
V mislih svoj nagrobni napis sem prebiral,
samega sebe maltretiral.
Svojega pogreba pa nisem zagledal,
ker tebe sem pogledal.
Ti si tista prava vem,
čeprav od kod si se vzela, tega ne vem.
Zdaj zadihal sem spet čisti zrak,
razblinil se je popolni mrak.
Če vzel lahko bi te v objem,
nikoli popustil ne bi ta prijem.
Čeprav tega močno si želim,
resnice se bojim.
Ko jutro bo mirno vstalo,
srce ponovno bo trepetalo,
v zarji nebeški tebe ponovno iskalo.
Dolgo je minilo, a moje srce še zate gori.
Še več bo minilo, a moje srce bo le še bolj gorelo.
Ljubim te, a boli.
Pravim da ni res, a srce mi tega ne taji.
Ne vem če boš spoznal, a ljubezen moja si ti!
En večer, ko boš čisto sam, poglej skozi okno in se spomni name.
Vzemi si teh nekaj minut življenja in z mislimi odpotuj daleč proč od realnega sveta.
Spomni se vseh lepih in manj lepih trenutkov življenja. Med temi trenutki tudi mene,
pa čeprav sem zelo majhen del tvojega "mozaika življenja".
Obstajaš že veliko let. In jaz sem bila v tvojem življenju le nekaj kratkih minut,
ki pa so mi pomenile zelo veliko. Čas je v meni zarezal novo rano, ki se več ne celi, ampak samo poglablja.
In z vsakim dnem je huje.Zdi se mi, kot da več ne obstajam. Toda te rane me zmeraj bolj skelijo, zato nekje že moram biti.
Toda kje?!
Odgovora ne najdem.
Tako kot ne na številna druga vprašanja, ki se pojavljajo v mojem brezpomenskem življenju.
Vsa se začenjajo z besedo zakaj?!
Preprost odgovor je tišina.
Naj ti za konec povem, da sem ti zelo hvaležna za tistih nekaj minut tvojega in mojega življenja.
Gledala sem kako odhaja,
za sabo je pustil ogromno spominov,
bilo mu je vseeno.
Nikoli ni vedel koliko mi pomeni,
vendar bilo je prepozno,
vse sanje, vse besede in dejanja
so tonila v pozabo.
Pozabila ga bom vendar
bo spomin nanj ostal vedno.
Gledala sem kako odhajaš stran...
K njej - v njen objem,
kako poljubljaš ji dlan...
Ko si se k meni obrnil,
Sem si narisala nasmeh...
Ker nisem hotela,
da bi videl me na tleh.
In da bi opazil,
kako me tvoj odhod boli
zato sem skrivala solzne oči.
Potiho sem se spraševala,
koga zdaj bom ljubila,
ko sem tebe izgubila?
Ker ti si edini,
ki mu čustva lahko izpovem.
a tudi če na konec sveta grem,
se nikoli več ne boš vrnil...
Naj si še tako želim biti s teboj,
mi nikoli več ne boš rekel srček moj.
Gledala sem te, a ti mene še opazil nisi.
Zakaj me še opaziš ne?
Kaj naj naredim da se ti zasidram v srce,
pa čeprav samo za en dan?
Da bi name pomislil vsaj enkrat na dan.
Ampak vem da možnosti nimava,
zato želim ti veliko sreče v ljubezni
pa čeprav bom jaz zato morala trpeti.
Vedno sem te in te bom ljubila.
Gledala sem za teboj,
ko sva se zadnjič videla.
Slutila sem, da šla bova vsak svojo pot,
a nisem verjela, da tudi v resnici bo tako.
A je bilo.
Hodila sem po robu in zrla smrti v oči,
borila sem se za življenje in prezrla kri.
Zgradila sem zid in se zaprla vanj,
zatiskala sem oči in odstranila drobce sanj
in ko sem že upala,
da se bodo rane zacelile si se pojavil ti.
In izbrisal še tisto, česar ni!
Hotela sem utrgati cvet, pa je ovenel.
Hotela sem ujeti ptico, pa je odletela.
Hotela sem ti povedati da te ljubim, pa si odšel.
Hudo mi je in jočem,
vpila bi, a nočem,
še vedno te ljubim,
pa čeprav hodim z drugim!
In zapiha puščavski vihar
dvigne pesek meter od tal
s tal vstane mlado telo
do oči zakrito z lepljivo snovjo.
Ne razume več mojih besed
ne dosegam njenih zvezd
v očeh pa najdem
neki sladkega
sam hudič ne ve, zakaj
v očeh le najdem
neki sladkega
ki me vleče spet nazaj
spet nazaj.
Podnevi je vroče, ponoči mi je mraz
na obzorju se svetlika obraz
proti vzhodu kaplje dežja
so le krinka za potoke solza
zato bi najrajši do smrti ostal
in dilemo bi pregnal.
Iskala sem srečo pri tebi a jo nisem našla,
iskala sem srečo med prijatelji a jo nisem našla,
iskala sem srečo doma a jo nisem našla,
iskala sem srečo v sebi in zdaj jo imam.
Iskreno sem te ljubila, a zato nož v hrbet sem dobila.
Iz navadnega znanca si postal dober prijatelj. Iz njega si se spremenil v osebo za katero bi moje srce dalo vse!
Iz sošolke si se spremenila v prijateljico iz prijateljice pa v moje srce kaj ko bi vedela da bi dal vse samo da bi te imel.
Nisem vedela kako naj ti to pokažem,
da vse to izpeljem in se izkažem,
da ti povem kaj vse mi pomeniš,
da ti povem da boli ko zame se ne zmeniš.
Ne veš kako se počutim,
ko jo gledaš drugače kod ostale,
ko opazim da so tvoje oči na njej zastale.
Vem da ti je všeč in da do nje čutiš nekoliko več, kot do drugih.
Sploh ne veš kako boli, ker vem, da sva lahko le prijatelja, jaz in ti!
Jaz v sobi zdaj ležim, nate mislim in ne spim.
Srce moje govori, da te videti želi.
Zdaj pa povej mi še ti, a tvoj srček kaj po meni hrepeni?
Je rekel da me ljubi
verjela sem preveč
me zmedel je s poljubi
nazaj prišel ni več!
Jutro v megli se budi, upam, da me ljubiš ti.
Bodi zvesta do konca dni in po tebi mi srce hrepeni.
Mislim nate vse noči, ti edina moja ljubezen si.
Edini list v moji vrtnici si.
Kadarkoli potrebujem koga, s komer bi delila radost
ali koga ki bi me objel, ko se mi sesuje svet si ob meni.
In vem, da boš tudi jutri - vedno.
Prav zato lahko dvomiš v vsako stvar na tem svetu,
samo nikdar ne dvomi da te imam rada.
Kaj bi dala, da zate edina bi postala...
kaj bi storila, da te nikoli ne bi izgubila?
Vse bi dala, vse storila,
da tistih napak nikoli ne bi naredila...
da bi ljubezen do tebe prej priznala in
te tako mogoče za vedno lahko obdržala.
Žal zdaj prepozno je za vse, saj ti v naju več verjameš ne.
Žal prepozna sem za vso kesanje, za vse molitve...
bog, kaj naj naredim, da našla bi rešitev.
Lahko samo priznam, da rada te imam,
da si mi vse in da res iskreno ljubim te...
da zate vse bi dala, vse storila...
samo da nazaj bi te dobila...
Zdaj pa upam le lahko,
da ljubezen iskrena ti zbistrila bo oko...
da kmalu uvidel bi, koliko res pomenim ti.
In če je tako, če se motim ne,
mali prosim vrni se.
Pusti dvome, pusti vse,
če res si siguren, da ljubiš me.
Če ne, pa je res mogoče bolje, da se vse konča
in da najina je zgodba tu zaključena.
Bolelo bo edino to,
da vem, da res bi nama šlo,
da vem, da ljubezen velika resnično gore premika,
zato mali prosim zaupaj ji,
jaz pa upam, da razum ti zamegli...
upam, da bi hitro spomnil se,
kako ti z mano je...
da svet ti z mano obstoji, tako govoril vedno si.
Kaj mi bo življenje, če brez tebe ne znam na strune življenja igrati,
če nimam nikomur svojih trenutkov za dati in jih z nikomer za deliti?
Vsaj nehaj me mučiti in mi že enkrat poglej v oči,
povej, da me nočeš več videti, potem pa se vase zapri.
In ko te besede bodo izrečene,
lahko gledal boš na moj grob, kjer bodo rože s trnjem prepletene.
Kaj vse se da narediti s teboj?
S teboj se obudi spomin,
s teboj se vrne mladost,
s teboj se vrne zdravje,
s teboj mi gredo po telesu mravlje.
O kako lahka je misel in kako dolgo in daleč leti!
Kaj vse sem zate naredila,
ker ljubezen do tebe sem čutila,
kaj vse sem prestala,
koliko noči sem jokala,
nisem spala,
ker sem o tebi premišljevala,
o tem kaj sem imela,
in kakšna nesreča me je doletela,
ko ona te je vzela!
Kako boli zdaj to spoznanje,
da vse bile so le sanje,
v meni ves pogum je strt,
v mojem srcu kliče me smrt.
Kakor sonček si, ki razsvetli temačne dni,
vedno me nasmejiš tudi če upanje izgubim, ti povrneš ga mi.
Še vedno upam, še vedno vztrajam, da nekoč mi bo uspelo,
da se v srček tvoj zapišem za vekomaj!
Kdaj če ne zdaj bom veter dohajala,
kdaj če ne zdaj bom morja prejadrala,
kdaj če ne zdaj bom gore preplezala.
Kdo sploh za ljubezen živi?
aja saj res mi vsi,
ki verjamemo vse to,
da nekdo osrečil nas bo!
Joj kako naivni smo,
vsi slepo verjamemo,
zakaj to delamo,
kot narod delavski smo,
ki tiho trepeče čakamo!
Da napademo,
uživamo in nato,
brezpogojno trpimo!
Sprašujem se,
je sploh vredno,
da se borimo,
in na koncu zgubimo vse,
in bridke solze točimo le!
Narod neveden,
narod obseden,
vse to smo mi,
sužnji ljubezni!
Res lepo je vse to,
ko cedi se med in mleko,
a kaj ko je samo to,
trpljenje vedno znova vzame vse to,
in ti padeš na dno!
Ker srce po tebi hrepeni mi spati ne pusti.
Zjutraj sem ves zaspan, ker sem razmišljal o tebi zaman.
Ko pa si tu sem vedno tiho od sramu.
Kjer koli sem, v mislih si z menoj,
ljubim te, pa čeprav zavedam se, da ne boš nikoli moj.
Klečim in razmišljam kaj tukaj počnem,
se derem, razbijam in hujšat začnem,
še zmeraj ta špeh iz majce visi,
bogi tist človek ki tak se rodi!
Ko boš odšel, pojdi brez pozdrava,
pojdi kakor, da se ne poznava,
bodi trd kot skala
in ne joči ko bom jaz jokala.
Ko boš obujala spomine,
na nekdanje dni,
takrat se spomni tudi
ko sva se ljubila jaz in ti!
Ko gledam tvoj obraz poznam te.
Slišim tvoj glas, vem, ljubim te.
Gledam ptice, ki lete, prineso nov up,
morda kdaj vrneš se, pogrešam te.
Poslušam veter, zrem v nebo,
nikjer ne vidim te in prosim te
ne pozabi me!
Ko globoko pogledam v srce si tebe postavim pred se.
Ko ti globoko pogledam v oči čutim da srce le zate bije mi.
Ko te pobožam po laseh se mi zdi kot da mi roka po nebeških žarkih polzi.
Zato vedi da bolj pomembne stvari na svetu zame ni kot si ti.