Spletna stran uporablja piškotke. Z uporabo naših storitev se strinjate, da jih lahko uporabljamo. Vredu
Verzi
Ko imaš nekoga iskreno rad in če je ljubezen prava,
duša nikoli ne boli, polne solza niso oči.
Tako vsaj naj bi bilo - se mi zdi!?
Duša moja me boli, solzne moje so oči.
Jaz te iskreno ljubim - sprašujem pa se,
če čutiš enako tudi ti?
Ko ljubil boš, kot ljubim jaz,
ko čutil boš, kot čutim jaz,
takrat spoznal boš, da nisi prav ravnal
in jokal boš, kot jočem jaz.
Ko mi solza po licu drsi, se mi zdi,
kot da bi me božal ti!
Tako počasi in nežno, le ti zmoreš to!
Joj, zakaj te ob meni več ni?
Ali se kdaj to zame vprašaš tudi ti?
Ali tudi tebe vsaka stvar spominja name?
Ah saj res, ti nisi več zaljubljen vame!
Ko moj te zadel bo pogled hrepeneč,
mogoče preblisne te, da si mi všeč!
Ko odprem zvezek,
mislim samo nate,
v šolo hodim samo zate.
Takoj, ko sem te videla,
sem se zaljubila vate
in ves dan mislim samo nate.
Še ko spim, sanjam o tebi in si želim,
da bi me stisnil k sebi.
Upam, da nekoč boš moj fant,
ne samo simpatija,
da se bova na usta poljubila.
Ko odšla boš stran pogrešala te bom in nikoli pozabila te ne bom.
Rada sem te imela in rada te imam še zdaj. Pozabila te nikoli ne bom.
Ko pogledam te, srce mi hitreje bije,
ko z drugo vidim te, srce mi se izlije.
Ne bom nemočna, ne bom jokala
nekam te bom poslala!
Ko pogledam te, zardim,
ko vidim te, srce komajda umirim,
da k tebi ne odhiti,
ki najino ljubezen izdalo bi za vse dni.
ko prvič pogovarjala s tabo sem se,
sploh nisem zavedala se,
da ti boš tisti, ki osreči me.
Vsakič ko pišeš mi ti,
na obrazu nasmeh se mi naredi,
in komaj čakam, da ti povem,
kako si želim steči v tvoj objem.
Vem, da skoraj ni mogoče,
da midva skupaj bi bila
a moje srce še vedno hoče tebe,
ki izpustite te noče
iz mojega sveta.
Najraje s tabo imam večere
ko lahko ti povem,
kaj čutim do tebe, čeprav vem,
da tega morda ne smem.
Vsak dan se bojim,
da nekega dne mi rekel boš,
da ne čutiš nič več do mene
in da se ti za vse totalno jebe,
čeprav vem, da ti nisi tak.
A če ta dan slučajno kdaj pride
rekla ti bom da je vse o.k.
Čeprav jokala in predala se bom.
nikoli boljšega se mi ni zgodilo,
kot, da pisal si mi ti,
če bi čas nazaj lahko zavrtela,
bi ti še takrat takoj rekla,
kako sem te rada imela.
Ko prvič zagledala sem te,
takoj zaljubila vate sem se,
a ni ti bilo mar zame.
Ko s tabo sem bila,
kot v sanjah sem živela!
Ti si me ljubil kot sem si želela,
a ni mi bilo dovolj,
ljubosumje me je zaslepilo in v solzah topilo!
Ko se zaljubiš je vse lepo.
Ko se poljubljaš je vedno toplo.
Ko te nekdo prizadene je hudo.
Pozabiti je vedno težko.
Vsaka grda beseda te prizadene.
Vsaka grda misel te v hipu v jok požene.
Vsaka solza je zaman,
če te nekdo odriva stran.
Za ljubezen sta potrebna dva,
ki se noro ljubita.
Ljubiti je lepo,
pozabiti pa težko.
Ljubezen je težka stvar,
zato ne ljubi vsakogar,
ki zate mu ni mar!
Ko sem ga prvič zagledala,
se mi svet obrnil na glavo je,
sem drugič ga videla,
se z drugo poljubljal je!
Ko sem hodila tebe nikoli nisem zgrešila,
le sedaj ko sama sem ostala,
nikoli te več ne bom spoznala,
ker vem da z drugo se boš ljubil
a mene pa nikoli več poljubil!
Ko sem te prvič videla, sem zardela,
rada bi te močno objela,
a tvoj objem drugi pripada,
jaz pa te imam se vedno rada.
Ko sem te pustila sem si srček zlomila.
Ampak vedi da boljše to, kot da varal bi me z njo.
Ko si prvič me objel, morda si vedel, da me ne bi smel,
vendar ni mi žal zato, saj srce hotelo je tako.
Nisi imel ne vstopne karte, nisi vprašal ali smeš,
da živiš v mojih sanjah, tega morda še sam ne veš.
Ko sem te vprašal če me ljubiš,
odgovorila si mi da,
le ena napaka je bila,
ta da iskrena nisi bila.
Ko spoznala sem ljubezen,
si pokazal mi jo ti,
povedal si mi hkrati,
kako zelo slovo boli.
Ni boleč bil ta udarec,
ko rekel si mi konec je,
saj bil je to šele začetek,
o katerem si ti sanjal le.
Prizadelo me je dejstvo,
da si ljubil me močno,
a čeprav te ni več tukaj,
upanje ne bo pošlo.
Ko sva bila skupaj, se držala za roke, kje je sedaj ta čas?
Želim si ga nazaj.
Sedaj sama preživljam bolečino, tisto neprijetno razvalino.
A vem, nekoč te bom pozabila,
čeprav vem, da napako sem naredila, ko sem te zapustila.
Ko sva se poročila,
sem mislila,
da se bova še naprej ljubila.
Ti pa si me izkoristil,
le na posteljo si mislil.
Ko vedel bi kako želim si te nazaj,
kaj bi dala, da spet bilo bi kot nekdaj.
Ko vidim te z drugim, zatisnem oči,
grenka solza mi po licu zdrsi!
Lažniva bila je pot do tega spoznanja,
a vendarle prilezel sem do lastnega priznanja.
S tem delom zdaj se razodevam
in upam da bedno ne izpevam.
Uvidel sem,
da čas celi rane,
ter da odletijo tudi najkrvoločnejše vrane.
To kar mi voljo do življenja sprva je vzelo, mi jo zdaj je tudi privzelo.
Sončen bil je avgust,
še trajal šolski je dopust.
S kolesom poti neskončne sem ubiral,
z žalostjo neskončno se prepiral.
Prijatelje sem ves čas imel ob strani,
vsako sekundo bili so mi vdani.
Rekli so mi naj grem v svet,
da zaradi nje ne rabim umret.
Venomer sem jih zavračal,
doma v temi tihi nemirno se obračal.
Gledal sem v ekran,
čutil bolečino nastalih ran.
Glasba bila mi je v oporo,
kitaro začel igrati sem kar za foro.
Prijatelj Anže me vestno je učil in bodril, mojo uničeno samozavest je krepil.
Ker sreče sam nisem želel iskati,
pa me je očitno sama znala poiskati.
Kdo bi si mislil,
da lahko preprosti program postavi novega življenja tram.
Pojavila se neznana je oseba,
ki danes najnujnejša je potreba.
Povedala mi svoje je ime,
vtisnilo se mi trajno je v srce.
Šola prišla je nazaj,
takrat se zame odprl in začel je raj.
Najprej se nikakor nisva srečala,
vsak po poti svoji se opotekala.
Pogovor najina skupna bila je lastnost,
v sebi pa imela vsak svojo sva skrivnost.
Ko bi vedela kdaj sem jaz že čutil vse to, vendar strah preteklosti bolel je premočno.
Veliko bilo je noči,
ko razmišljal sem o tem,
a prišel do ničesar sem to vem.
Morda verjela mi ne bo,
da že ves čas mi je všeč,
a za tveganje bil sem preboječ.
Čas je mineval,
sekunde odšteval.
Ona zdaj postala je moj svet,
moj prelepi nežni cvet.
Kadar vse me žalosti,
ona vedno me razvedri.
Moj otok je sredi oceana,
moja sreča neraziskana.
Z vsem srcem zdaj si priznavam
in nikdar več od tega ne odhajam.
Pred ljubeznijo sem slepega se delal,
celo prijatelje nadiral.
Janu predvsem se opravičujem,
izjave svoje šele zdaj obžalujem.
Z Luko borila sva se skupaj iz osame,
očitno nama je uspelo priti iz črne jame.
Tebi moja draga pa sedaj,
prav zdaj vse potrjujem,
niti besede več ne zanikujem.
Na besedilo tvoje narobe sem reagiral,
vendar čustvom lastnim ne bom se več upiral.
Iz srca iskreno te rad imam
in če dovoliš nikomur več te ne predam.
Toda kako naj nekaj začnem,
ker svoje nemoči ne strem.
Čustvo mi prevzelo je razum,
vlilo mi je spet pogum.
Naključje te pripeljalo v moje je življenje, odprlo novo je hrepenenje.
Ti moja srčna postala si bolezen,
moja večna zdaj si ti ljubezen.
Le kaj sem storila?
Sem te mogoče preveč ljubila?
Sem zato svojo življenjsko srečo izgubila?
Želim si, da se to ne bi nikoli zgodilo,
kajti hrepenenje po tebi, me bo ubilo.
Ljubezen je lepa, ljubezen je fina če bi se midva ljubila.
Nate mislim celi dan, še v sanjah miru pred tabo nimam.
Ker jaz te ljubim tako zelo, trpim hudo.
Ti ljubiš mene ne, zato živeti mi treba ne.
Rada bi te pozabila, toda če bi se ubila mi ljubezen do tebe ne bi ugasnila.
V mislih te imam noč in dan, ter pozabiti te ne znam.
Ljubim te in to zelo, zato te prosim naredi nekaj da se bo to spremenilo.
Čeprav se trudim pozabiti te, mi to nikakor ne uspe.
V mislih te imam noč in dan, ter ljubim te toda zaman.
Ljubezen, ljubezen, ljubezen...
Zakaj so vsi zaljubljeni,
takrat ko jaz razočarana sem?
Zakaj so vsi preživljali skupne noči
ko jaz samevala sem?
Zakaj si ti,
ki te ob meni ni,
nehal me ljubiti?
Zakaj si me pustil samo,
kakor odvečno kramo?
Zakaj?
Preveč takih je vprašanj,
Premalo je odgovorov takih.
A kaj moremo,
ljubezen je en velik vprašaj,
pri njej lahko le sprašuješ,
Zakaj?
A vedi da odgovora ne bo,
dokler se ne razjasni nebo.
Ljubezni do tebe, skrival nisem.
Pokazal sem ti, da všeč si mi.
Ljubil bi te, če pustila bi mi.
Ljubim te, zelo močno.
Objemam te, nežno tako.
Rada te imam, to tako vedno bo.
Obožujem te, imaš me rad.
Sovražim te, drugo imaš.
Zamerim ti, z menoj se igraš.
Ne zaupam ti, nimaš me rad.
Ne ljubim te več, sem šibka preveč.
Ne ljubim te več, to je zame preveč!
Ljubim tvoje oči, če prav so v njih same laži.
A ti ne maraš mojih oči, če prav v njih ljubezen gori.
Ljubiti kot sem te jaz,
dati svoje življenje zate,
izreči milijon besed v veter,
predati se v vsakem trenutku,
samo da bi te osrečila.
Ljubiti tebe je moj greh,
ker oboževati tebe je fantazija,
ker ljubiti tebe bila je norost,
a poslušala sem srce.
Ljubiti tebe je bil moj greh,
ker nisem razumela da nikoli nisi bil moj,
ker sem želela zapolniti to praznino,
ki je nastala med čustvi in razumom.
Ljubiti tebe bila je norost.
Ljubljeno moje, hvala ker si.
Ti tako lepo bivaš, tako lepo dihaš.
Brez tebe, mojega sveta ni.
Brez tebe ni dneva in noči.
V postelji ležim in se neskončno lepa sama sebi zdim.
Ti si tu. Bodi tu, ljubljeno moje.
Ločitev od dragih nadvse je boleča,
še bolj, če jih vežejo čustva ljubeča.
Razdalja med njimi neznosno boli,
najbolj, če ljubezen močno plameni.
Jok, solze med njimi le redki so gosti,
jim nežne bližine nikdar ni zadosti.
Po večkrat na dan telefon jim zvoni,
večer pa v intimnosti jim izzveni.
Usodno sprejela te dni sem novico,
ah, ko vsaj za lažno bi šlo govorico,
ki pravi, da drugo videvaš te dni,
da zame ljubezni nič več v tebi ni.
Boleče srce pa mi je potrdilo,
da nekaj med nama se je spremenilo.
Ljubezni do mene ne čutiš nič več!
So ti moja čustva postala odveč?
A vendar življenje še ni vsega reklo,
čeprav se srce je boleče opeklo.
Če si se od mene zares poslovil,
povem ti še zadnjič, da drag si mi bil!
Poglavje bom najino s tem dokončala,
ko zadnji pozdrav ti bom v pismu poslala.
S teboj izgubila sem velik zaklad!
Želim, da še kdo bi te imel tako rad!
Mimo grede se me dotakneš,
tako bežno in tako hitro,
da nihče drug niti ne sluti, da gre za izpoved ljubezni!
A ta dotik mi pomaga preživeti tudi najtežje dni!
Mislim, da bom moral obupati
in ne več v nesmisel upati.
Si kakor vreme, glej zdaj sončno,
že jutri oblačno.
Pri tebi nikoli nisem vedel kje sva,
tujca, prijatelja ali vseeno fant in punca.
Nikar nisi kriva ti,
jaz ne dohajam ti,
Preveč trudil sem se,
da bi ti nudil vse.
Vse je bilo zaman,
ker nisem bil dovolj spreten.
Ti zaslužiš si najboljše,
zato odšel bom pa bo boljše.
Miss mojega srca,
postala je kraljica zla,
zdaj samo še sovražiti zna!
Kaj naredil sem ji,
še zdaj mi jasno ni,
a zagotovo zaupala več ne bo.
Mlada sem bila,
rada sem te imela,
hvala ti za srečo kratko,
ki še danes bo skelela.
Morda sreča padla bo izpod oblakov
in tvojih korakov bom slišala zven.
Že dolgo me nisi nikamor povabil,
in moj telefon že vse dneve molči.
Bojim se, da name povsem si pozabil,
da nehal ljubiti si me, me skrbi.
Sprašujem se v sebi, če sama sem kriva,
da zame preprosto ne zmeniš se več.
Morda pa srce le resnico odkriva,
da moja ljubezen ti zdaj je odveč?
Kje sem pogrešila, mi, prosim pojasni,
in kaj za odnos najin še naj storim?
Morda ti trenutki še niso prekrasni,
morda mi uspe, da nazaj te dobim!?
Če kdaj iz nevednosti sem te užalila,
če vseh izpolnila ti nisem želja,
če čustva sem tvoja morda kdaj ranila –
oprosti! – To želja ni moja bila!
Srce me boli, ker preveč te še ljubi,
in v njem, se bojim, boš še dolgo ostal.
Le eno priznam ti ob svoji izgubi:
V življenju za tabo mi vedno bo žal!
Na osamljeni stopnici jaz sama brez tebe sedim,
v vsaki nedolžni misli k tebi bežim.
Zakaj jaz brez tebe tako trpim?
Sprašujem rjavo-črnega mačka.
Njega ki tam na koncu teh hladnih stopnic leži.
Tako odsoten, mogoče spi.
Ne zaveda se da si želim pogovor,
da hočem en ljubezenski odgovor
ne vem niti zakaj sem ga vprašala,
njega ki mi tako ne zna odgovoriti
je možno da v njem vidim tebe v tem
prekrasnem spečem mačku, ki mi ne odgovarja!
Na seniku sva ždela
in se rada imela,
starši v skrbeh so bili,
le kje sva jaz in ti.
Kmalu par sva postala
in jim dokazala
da rada se imava,
kmalu prišel je tisti dan,
ko otroka sem ti rodila,
a ti pa odšel si z njo,
mene pa pustil si samo.
Naj bo dan preklet,
ko sem te spoznala.
Pišem, oh, že spet,
kako sem te nalagala.
Mislim si in zdi se mi,
kakor, da bi hodila
po oblakih praznega upanja.
Najtanjše vlakence v telesu
neustavljivo zadrhti,
ko me objameš ob slovesu,
poljub mi dahneš na oči.
Ko kličeš me po telefonu,
srce kot noro trepeta
po nenapisanem zakonu,
kot nalašč glas odpoved da.
A ko naslednjič se dobiva,
ko k tebi spet privijem se,
čeprav rdečica me obliva,
povem, da osrečuješ me!
Ne ljubim solza, a jočem zaradi tebe.
Ne ljubim pijače, a pijem zaradi tebe.
Ne ljubim življenja, a živim zaradi tebe.
Ne ljubim sebe, a zato ljubim tebe.
Ne morem si pomagat, kaj naj naredim?
Vedno mislim nate in nikoli ne spim.
Vsako noč takole bedim,
vsako noč v sebi si govorim,
vse bi dal, da tvoj bi postal,
nič nebi imel,
samo, da bi te še enkrat objel.
Ne pridi mi več pred oči,
kar bilo je, sedaj več ni,
resnica ni, kar rekel si,
ljubezen ni, kar storil si.
Ne pridi mi več pred oči,
Kar bilo je, sedaj več ni.
lep le obraz, telo imaš,
a znotraj si velika laž.
Ne pridi mi več pred oči,
kar bilo je, sedaj več ni.
Ti nisi dober ne bogat,
kar pojdi drugi se bahat!
Ne vem kaj mi je bilo,
da sem te pustila kar tako.
Sedaj mi je težko,
ker še vedno ljubim te močno.
Bojim se le,
da pozabil bi na me,
da našel drugo bi dekle.
Ne vem kaj naj naredim,
ker preveč si te želim,
a še naprej se trudim,
ker te resno ljubim!
Ne vem, ali mi govoriš resnico, ali se pretvarjaš.
Velikokrat si me že z besedami prizadel, a sem ti vse oprostila.
Ne vem pa kako dolgo še bom lahko v dvomih živela,
kako dolgo še bom zaradi tebe trpela!
Ne veš kako potrebujem te močno,
če bi vedela kako,
kako srce po tebi hrepeni,
zarosile bi se ti oči.
Neko noč sanjala sem te,
kako poljubil si me,
a vem da so to le sanje.
Upam in gledam,
če boš prišel,
a se ne zavedam,
da me nikoli ne boš rad imel.