Spletna stran uporablja piškotke. Z uporabo naših storitev se strinjate, da jih lahko uporabljamo. Vredu
Verzi
Nočem biti hladna kakor skala,
ampak zaradi tebe ravno to sem postala.
Igram da nič ne pomeniš mi,
ampak v resnici, bi te najraje objela
in ti priznala, da le zate sem živela.
Nočem vedeti katera je tista, o kateri sanjaš.
Nočem poslušati o drugih, lepoticah, ki jih poznaš.
Nočem živeti brez upanja, da kdaj skupaj bova srečna.
Obiskalo me je dekle iz sanj in reklo, da upam zaman.
Njega ne bo več nazaj, našel si bo drug raj.
Preveč si ga prizadela in zdaj boš trpela, njega ljubila in solze točila.
Naj te kazen doleti, da videla boš, kaj izgubila si.
Odpustiti včasih res je težko,
prosim te tega, ker mi je hudo.
Resnica res prišla je na dan,
odvzela je tisto, kar najraje imam.
Srečo sem odvzela,
tudi tebe prizadela,
in verjemi mi tega nisem hotela.
Opazujem naravo, kako drevo šumi,
in mi govori naj srce še malo potrpi,
gledam ljudi, kako se objemajo in mi želijo pokazati,
da nekoč bom tako objeta tudi jaz.
Morda pa res dočakala bom ta dan,
ko bova ponovno objeta le ti in jaz.
Osamljenost v srcu me tišči,
ko tebe več ni in želim si,
da lahko s tabo bi bila do konca najinih dni.
Pogrešam te bolj kot si misliš ti.
Ljubim te tako močno, da mi srce kar gori.
Da ljubim te povedala ti nikoli ne bom.
Prijateljstvo je lahko neskončno, ljubezen pa ne!
Raje pojdi z drugo in me pusti trpeti, kot da izveš da ljubim te!
Pogrešam tebe, a ti pogrešaš njo.
Ljubim te, a ti ljubiš njo.
Hočem te, a ti hočeš njo.
Srečna nisem, a ti si z njo.
Ne morem spati, a ti lahko.
Ne morem več tako ne gre, zato ti rečem, ljubim te!
Ponoči v sanjah te objamem,
v tvojem naročju spim,
a ne le v mislih - tudi v resnici si to želim!
Povedala bi ti, a ne vem, če bi razumel.
Povedala bi ti, a ne vem, če bi verjel.
Tako kot ljubim tebe, nisem se nikdar,
Tako kot ljubim tebe, ne bom nikogar več nikdar.
Pred letom, ko zate srce se je vnelo,
A tvoje srce se je zame ogrelo,
Nenadoma svet je postal čudovit,
Drugačen, prelesten in rahlo odbit.
Objemov sem tvojih v nočeh si želela,
Razvneta po tvojih poljubih hlepela,
Iskala vsak dan tesen stik sem s teboj
Nosila me reka je čustev s seboj.
A tebe morda moja čustva so odgnala,
Saj s tabo obsedena res sem postala.
Klicala sem željno te večkrat na dan,
Rotila v solzah te, da pelji me kam.
Ihtela vso noč sem, če si me ošteval,
Naj neham težiti, saj s tem se rojeval
Je v meni občutek, da zame ti ni,
A tvoja ljubezen da vse bolj bledi.
V nočeh neprespanih prišla sem do sklepa,
da strastna ljubezen je sicer res lepa,
a le, če v obeh z istim žarom gori,
sicer kot Pandorina skrinja se zdi.
Pretirana strast energijo mi krade,
končati želim te nezdrave navade.
Res zame bo bolje, da se poslovim,
naprej, z novim upom, brez tebe živim!
Prej samo žalost sem poznala,
prejokala dneve in noči a odkar odpustil si mi,
poznam samo veselje,
ki v meni gori.
Pritekle so solze na moje lice!
Zakaj? Še sama ne vem,
vem samo to, da ljubil si le njo!
Tvojo sliko gledam
in se močno zavedam,
da naredila sem napako takrat,
ko sem spoznala te
in vate zaljubila se!
Ne bi ti smela verjeti
in ti v objem leteti,
zdaj pa te ni,
ker lagal si mi, zakaj,
veš samo ti!
Prosim vrni se.
Vrni se v moj objem.
Želim te nazaj.
To je edino za kar še diham.
Za kar se še trudim.
Edina želja preden končam.
Končam z večnim trpljenjem.
Prvič sem ga videla,
v njega se zatreskala,
zdaj še vedno ljubim ga.
A kaj, ko to mi je prepovedano.
Vem, da izvedelo se bo,
a kaj morem, če ljubim ga močno!
Žal on moj bratranec je,
a kot moški pomeni mi vse!
Vedno ga ljubila bom, če zvedelo ali ne,
da pa moj nikdar ne bo, to zavedam se.
Pustil si me, a zdaj bi rad vrnil k meni se.
Veš, da te še ljubim, vendar moja pot gre v drugo smer,
čez nekaj časa te zame več ne bo, boš le bled spomin,
ki še živi, vendar v preteklosti.
Rad bi ti povedal, toda ljubim te močno,
čeprav zatrjujem ti, da ne zanimaš me ti!
A v bistvu lažem ti v oči,
da moje srce se je zaljubilo v drugo.
Rada bi te dobila, življenje s tabo delila in vse svoje čare ti podarila.
Rada bi te pozabila, bi si čas pridobila, da bi končno spet lahko bila, kot nekoč, ko sem za zmeraj odšla.
Rada bi ti povedala le to
da te ljubim močno,
čeprav zatrjujem ti,
da ne zanimaš me ti!
a v bistvu lažem ti v oči,
da moje srce za tebe ne gori.
Rada bi ti povedala ljubim te,
a bojim, se tvojih oči, ki bi rekle ne!
Sama sedim v kotu na tleh,
s telefonom v roki
in solzah v očeh,
roke so potne,
usta drhte,
tiho šepetajo tvoje ime!
Sama v sobi sedim, sama skozi okno strmim.
Vedno sama s sabo dolgčas odganjam.
Zakaj vedno sama? In kje so ostali?
Saj so mi vsi ti nekoč ob strani stali.
A sedaj, ko sem polna bolečine in sedaj,
ko po tebi hrepenim, je vse izginilo in moje sanje razbilo.
Samo to ti želim povedati!
Rada te imam,
čeprav ti tega ne priznam
in ti govorim, da za drugega živim!
Sedim v mlaki krvi,
morijo me neskončne skrbi.
Brišem si roke rdeče,
srce mi trepeče.
Zločin govori,
kot listje šelesti.
Trenutek jeze te obide,
dejanje samo pride,
a nikdar več ne odide.
Čakam na modre luči,
nimam več veličastne moči.
Hladni okovi me objamejo,
dušo mi vzamejo.
Zdaj sam sedim v temi tej nemi,
zločin pa naprej šepeta,
do konca tega neumornega sveta.
Slab dan sem imela, ko rekla sem ti, kar ti smela ne bi.
Mislim, da bi me moral razumet, saj tudi jaz ne morem vedno dober dan imet.
Vem, vem, da sem kriva jaz, upam, da zaradi tega se med nama ne bo sprožil plaz.
Zaradi svoje napake, jočem, se kislo držim, saj vem, da te izgubiti ne želim.
Rada bi tvoja frendica ostala, ter se s teboj smejala.
Prosim, pomisli kaj name, Če ti je še sploh kaj zame.
Pomisli na tiste dni, ko si nas v smeh spravljal ti.
Na tiste dni, ko smo bili vsi srečno.
Rada bi se spet spoprijateljila, ter na mojo veliko napako pozabila.
Upam, da mi boš kdaj oprostil, ter me nikoli pozabil.
Prosim oprost', saj vem da je bila to ena velika norost.
So bili dnevi ko po tebi sem hrepenela,
so bili dnevi ko sem tebe želela,
so bili dnevi ko za tabo sem jokala,
ko ovenelo vrtnico sem v rokah držala.
Zdaj prišli so dnevi, ko končno sem spoznala,
da zaman za teboj sem jokala,
da zaman ob tebi srečo iskala,
sedaj končno sem dojela,
da nikoli te ne bom imela,
našla srečo bom,
solze sreče ne žalosti bom spet potočila
zbogom je beseda zadnja, ki izrekla jo bom
tebi, tebi ki bil si mi vse, tema in luč, angel in hkrati hudič.
Sonce se je za oblake skrilo
in takrat se je nekaj spremenilo
ti in jaz sva v temo odšla
in si veliko stvari zaupala
na gugalnici sva sedela
in se zelo močno objela
rekel si mi da imaš me rad
in to ponovil velikokrat
ti in jaz se imava ful rada
a to pokaževa nikomur ne rada
v tebi in meni ljubezen gori
ko sva skupaj med nama se zaiskri
v mojem objemu si ti takrat zaspal
in takrat si mi spet novo upanje dal
vem da še vedno nekaj čutiš do mene
tako bom jaz vedno nekaj do tebe
v temni noči sem te jaz zbudila
in za lahko noč še tvoj poljub dobila
te noči jaz ne bom nikoli pozabila
saj jo bom v svoj srček za vedno zaklenila.
Spet je moje upanje odšlo,
odšlo je upanje daleč proč,
tisto upanje, da bo nekoč
bilo, kot v pravljici sem videla to.
Upala sem, da bova nekoč
skupaj bila, se združila,
eno bila, vendar sem se motila,
to nikdar ne bo,
saj moja vera je odšla po zlu!
Spomini so tisti, ki me radi imajo,
ko vsi drugi me izdajo.
Prinašajo žalost ali veselje,
ne morem se jih znebiti,
preteklosti ne morem pozabiti.
Bolečina vsak dan znova oživi,
postane resnična in naenkrat zaboli.
Takrat srce si želi, da bi se na novo rodilo
in stare spomine pozabilo,
kajti težko je iti naprej,
ko nekaj te vleče nazaj,
pa ti ni jasno zakaj!
In tako počasi grem naprej,
korak za korakom v neznano,
v življenje, ki je s spomini zaznamovano.
Srce moje bo vedno ljubilo,
žal tisto česar ne bi smelo,
tisto kar bi moralo ljubiti pa ne more,
kaj naj storim, srce moje strto je,
nikdar veselo več ne bo!
Srce moje je mirno spalo, dokler tebe ni spoznalo,
ko pa te je spoznalo se je nate navezalo.
Srček bije mi bum, bum, ko pomislim nate.
Zato to poletno noč, pišem pesem zate.
Največja moja ljubezen si ti,
nate mislim vse dni in noči.
Mislim na tvoje lepe modre oči,
ki lesketajo se v temi.
Hrepenenje prevzame celo mi telo,
ljubim te z dušo vso.
Upam, da vedno bo tako,
saj, ko sva skupaj srček bije mi močno.
Srečna sem bila,
in noro zaljubljena,
bila sem zasanjana,
tako, da niti meter pred sabo nisem videla.
Ne veš kako ljubila sem te,
a zdaj sovražim te,
tvoje laži in prevare prizadele so me,
ker preveč ljubila sem te.
V spominu bom lepe trenutke ohranila,
ker sem te ljubila,
trenutke bolečin in trpljenja globoko v srce bom zaklenila,
in jih za vedno pozabila.
Nazaj ne bom ozirala se,
niti jokala ne,
kar bilo je, je odšlo,
in tega nazaj več ne bo.
Ljubim te, ker lepe trenutke si podaril mi,
a sovražim te, ker bolečine se ne da izbrisati.
Hvala za laži,
ki jih govoril si,
adijo, ljubljeni!
Sva se na rojstnem dnevu spoznala,
se v pogledih smejala
hodit začela, se rada imela.
srečna sva bila, dokler nisem slišala,
da vmes je druga prišla.
Zato sem ti dvojkico dala in te nisem
vprašala, če to res je vse, zato sem se
kasneje zelo kesala.
Še sedaj mi je hudo
in se večkrat spomnim na to
kako lepo je bilo.
Prepozno,
ampak ne vem, kaj naj storim,
da te vsaj za prijatelja dobim!
Morda bom nate pozabila,
morda bom upanje izgubila,
morda preteklo tisoč bo solza,
morda bo žalost vse prekinila,
toda vedi, da te bom globoko v srcu vedno nosila!
Ta dan sem se veselila,
ker sem veliko truda vložila.
Sedaj pa je vse naenkrat izginilo,
moje veselje do petja,
in v pevskem zboru do dretja!
Samo zaradi tebe,
te glasbe tvoje,
tvojih očitkov in predsodkov,
sem takšna kot sem!
Sovražim tebe, in te tvoje ure,
sam pri tebi mi v glavi nič ne deluje.
Rajši si kup boljša ličila,
kot, da men tle težiš
in moje starše okoli prsta vrtiš.
Sam tih mi bot,
ker si ti kao brez vseh zmot.
V tistem trenutku, ko si me poniževala
in lagala bi najraje ...
Učence nimaš kaj žalit
in jih s pogledom davit.
Sam pust me pr mir,
ker bi rada imela mir!
Vseeno pa nebom pozabila tistih besed,
zaradi katerih sem šla ven sedet,
se jokat in zaradi tebe noret.
Tam na klopci sva sedela
ko sva prvič se objela,
dahnil si mi v uho,
da me ljubiš ti močno.
Jaz naivnica sem verjela ti,
ti zvesta bila vse svoje dni,
čez nekaj časa pa spoznala sem,
da ti nisi
to kar sem mislila da si...
Še vedno se spominjam tistih trenutkov,
ko sama sva bila,
objemala sva se,
ljubila sva se.
Živela sva drug za drugega,
dokler se ni zgodilo nekaj zmotnega...
Prevaral si me,
in ti to dobro veš,
zdaj prisiljena sem,
da te iz spomina izbrišem,
da pozabim nate
a vedi, to je težka naloga zame.
Ti si moj angel. Jaz nisem tvoj.
Letam po nebu brezmejno naprej,
a čutim praznino v sebi,
brezbrižno raste v meni.
Boli me, pada moje krhko telo,
pustim, da v oblasti ima me nebo.
Vem, nikdar ne bom tvoja.
A misel o tebi za vedno bo moja.
Tu grem jaz, tam greš ti,
najina pogleda križata se.
mar iskrica je preskočila ali ne?
Kako naj vem če je,
kako naj vem če ni,
kako naj vem, če ljubiš me,
če sploh še zavedaš se,
da jaz neizmerno ljubim te.
Kako naj ti to dopovem,
kako naj ti povem,
da le zate živim,
da le zate srce moje bije?
Ampak eno vem,
in vedno bom,
to pa je, da ljubim te
in te vedno bom!
Tvoja usta tvoj nasmeh, vse bi dala za tvoj pogled,
ljubim te me ljubiš ti, prosim te odpiši mi.
Uganka življenja smo ljudje.
Vsi imamo skrivnosti, le da,
nekateri ljudje razkrivajo svoje
skrivnosti in svoje življenje,
medtem ko jih drugi skrivamo.
Uresničila se mi je želja, spoznala sem te.
A zdaj je tu še ena, ob sebi hočem te.
Res je težko, da tebe ni.
Bilo je lepo, a zdaj nič več ni.
Obljubim ti, da te ne bom pozabila.
In verjemi mi, obljube ne bom prelomila.
Še vedno te ljubim in želim si krila,
da bi k tebi priletela, in te poljubila.
V objemih, ko s poljubi ti si igrala
in zakonsko posteljo skrunila,
iz čaše opojnosti sta nektar pila
se njegovi ti nedolžnosti smejala.
Si vsa v naročju mi takrat ležala,
v ljubezenskih krčih se omamnih vila,
pohoti svoji si tedaj služila
v vseh pozah mi telo dajala.
Ko z ljubčkom tvojim pil sem bratovščino,
ko nekaj mi je vljudnih fraz povedal,
krvavo tisto se mi je zdelo vino.
Ko prijateljsko mi v roko segel je,
nalil v čašo rujno tekočino,
sem Judežev obraz v njem zagledal.
V samotnih nočeh, s solzami v očeh
boš spoznala šele, kaj ljubezen sploh je!
Ljubim te, zakaj, ne vem.
Morda zato, ker tvoje oči so bolj modre,
kot jasno nebo,
Ker tvoj nasmeh je lepši od vseh,
ker sonce se skriva v tvojih laseh.
Upam, da ne ljubim te zaman in upam,
da me ljubiš in da nisi drugi predan.
Ljubim te, ker si angel, ne hudič,
si vse kar na svetu drago je
a hkrati močno ljubim te!
Če te beseda prizadene,
s ne vtisni si jo v srce,
saj vedno iz ust pride tisto,
o čemer srce nič ne ve.
V temni noči tam, ko zvezde so sle na plan,
s svojo solzo bil sem sam.
Nato prišlo je dekle, ki hotelo je ljubiti me,
ki hotelo pokazati je, kaj pravi ljubiti se.
Ljubezen njej izkazal nisem, ljubil jo nikoli nisem,
nato pokazal se je dan, po tihi poti šel sem sam,
počasi sem v meglo izginil, ne da bi se kdaj zinil.
V temni noči zadnjič vidim luno.
Moj pogled zadnjič boža zvezde.
Za trenutek pomislim, a nič me ne odvrne,
tiho stopim medte.
Mirno sprejmeš me, vzameš kar imam, vzameš vse.
Ne razmišljaš zakaj, kako, le nežno ponudiš mi roko.
Ne, ne skrbi... ne izginjam.
Postala bom morje.
Postala bom pesek.
Bom rastlina, bom ribam skomina.
Postala bom svet.
Še zadnjič moje oči objemajo te.
Sedaj prepuščam se v tvoje objeme.
Kmalu bodo zvezde božale tudi mene!
V tihem koraku me spremlja tvoj obris,
v ušesih zveni zapis,
božajoči glas v somraku.
Še čutim tvoj pekoč objem noči,
ki je več ni, kar pogrešam nisi ti.
Pogrešam tisto hrepenenje,
tisto milost in cvetenje,
tisto rožnato tančico,
ki vsak še tak grenkoben dan,
spremeni v slastno mi medico!
V tihi zimski noči ob oknu slonim in si k tebi želim.
Iz dneva v dan trudim se da, preživim,
da se tvoji zlobi in nehvaležnosti ne prepustim.
Srce se mi lomi, ko nate pomislim,
na vse noči, ko nežne poljube dajal si mi,
na vse besede, ki izgovarjal jih si.
Od tebe jemala sem energijo, od tebe naučila sem, da tudi lepa,
nežna ljubezen bilo in v srcu rano reže mi.
Vedno govoril si, da sreča lahko boli, vedno govoril si,
da se življenju prepustiti moč ni.
Vedno govoril si, da usoda je usoda,
da treba je iti z glavo skozi zid, če se hočeš ljubezni prepustiti.
Takrat v meni porajalo vprašanje se je, razbile so se moje sanje,
saj začela sem verjeti v to, da ljubezen niso sanje.
Govoril si, da sreča je velika laž, da je sreča, le slepa sreča.
Jaz pa kljub tvojim besedam vedno sanje ob sebi imam,
saj vem, da ljubiti znam, ljubiti njega, bolj kot tebe,
ker vem da so to sanje, ki mi jih ponuja on s srcem na dlani.
V ušesih mi zveni pesem,
to me pomirja in spominja
na moje daljne otroške dni.
Kje so tisti časi,
ko smo tekali po travi
ali se prikradli potiho in počasi?
Kje so tisti dnevi,
ko so nas učili reči hvala,
prosim in oprosti?
Kje so tisti spomini,
ko smo se skupaj igrali
in grdih besed še ne poznali?