Spletna stran uporablja piškotke. Z uporabo naših storitev se strinjate, da jih lahko uporabljamo. Vredu
Naj verzi
Kdo je gospodar?
Kdo vladar je svojih misli?
Komu mar je za to?
kdo obvlada svoje misli?
Kdo je kralj?
kdo pozna vse kar zmorejo misli?
Kdo je to?
Jaz sem to, nihče namesto mene ne misli!
Ko moje pismo sprejmeš,
ne hodi po hiši,
za mizo se usedi,
pa brž mi odpiši.
Ko umreš se ne vrneš,
ko živiš samo po smrti hrepeniš.
ko vidiš grob reci žal mi je,
ker se ne vrneš.
To bo rekel tudi nekdo zate,
živi življenje dokler ga imaš.
Kogar peče vest, naj si jo pohladi z ledom in na samotnem otokom naj ne govori s sosedom!
Lep je planinski svet, v njem raste planinski cvet,
a lepšega kraja ni, kot tisti kraj, kjer prebivaš ti.
Lepa so ta leta, ki živiš jih sedaj,
a ko minejo ta leta jih želel/a boš nazaj.
Ljubezen je bila, ljubezen še bo,
ko mene in tebe na svetu več ne bo!
Misliš da ves tvoj je svet,
da lahko zavržeš kot smet,
zato bodi 1000x preklet.
Mogoče zdaj sanjam,
mogoče zdaj spim.
Mogoče se jutri,
več ne zbudim.
Mogoče sem mrtva,
mogoče več ne živim.
Mogoče pa nemočno na tleh krvavim!
Moja leta niso prava, me ne gane še postava.
Moja mama je rekla: Še prezgodaj se boš spekla!
Morda sem le zvezda v vesolju,
le ena kaplja v morju,
morda sem res le ena v množici ljudi.
Morda visoko letam in si preveč obetam.
Vedi, da ves ta čas poskušam le ohraniti svoj jaz.
Na svetu si, da gledaš sonce,
na svetu si, da greš za soncem,
na svetu si, da si sam sonce
in da s sveta odganjaš sence!
Naj vzamejo mi dušo, morda še srce, čutiti mi ne bo treba le...
Naj zaustavijo mi misli, morda še spomine,
tako pogrešala ne bom človeške bližine...
Naj vzamejo mi organe ali pa še kar kosti, poberejo naj vse,
kar čutim da ostalo je. Porinite me v prepad, ...
Samo ne trgajte me, delček za delčkom zase le.
Ne zapirajte duše, ki leti, duše, ki si živeti želi,
kar vse ji vzemite, vse po čemer tako hrepenite, samo...
Svobodo ji pustite!
Najlepša si, saj vsa žariš,
v sence odeta v mene strmiš.
Jaz te pa gledam in v srcu gorim,
saj s svojo najdražjo v postelji ležim.
Najlepši sončni zahod je, najlepša noč je,
najlepše sanje so, ko z mano v mislih si.
Ne išči me, ker ne potrebujem te,
brez tebe grem naprej,
brez solz pa tudi brez smeha,
z ljudmi ali sama, kakorkoli a s tabo nikoli!
Ne joči za nekom, ki ni vreden in ki ti je zlomil srce!
Joči za tistim ko veš da ljubi te in tega mu ne moreš vrniti.
Ne morem biti nekaj kar nisem,
ne morem narediti nečesa kar ne znam,
vendar te lahko ljubim najbolj na svetu
saj to sem in to najbolje znam!
Ne splača se ženskam ljubiti,
ne splača zvestoba srca,
saj moški ni vreden ljubezni,
ni vreden da se mu da.
Saj moški so kot doktor romani,
ki so hitro prebrani.
Ni slajših misli,
kot je spomin preteklih dni,
zbledijo listi, usahne cvetje,
utihne smeh, veselo petje,
dušo objame sto skrbi,
a lep spomin
nikdar ne obledi!
Nič več ne jočem za teboj,
nič več pred resnico ne zapiram oči.
Tvoj obraz je utonil v pozabo,
zdaj vem, da si govoril laži.
Oprosti mi, če sem te kdaj z besedo užalostila!
Oprosti, če sem z obnašanjem te razjezila!
Oprosti, če sem kdaj o čemer koli napačen vtis dobila!
Oprosti za vse kar sem v jezi in žalosti izrekla!
Oprosti, če te je katera moja izjavo res zapekla!
Oprosti, če sem ti kdaj nasmeh z obraza vzela!
Oprosti, če sem kdaj namesto tebi, drugim verjela!
Pod vplivom nikotina,
v meni zavlada tišina,
pod vplivom alkohola,
neha me moriti šola,
pod vplivom mojih pesmi,
faca vsakemu se zresni,
pod vplivom mojih krikov,
vsaka pozaba krike fricov,
pod vplivom mojih solz,
pa me le nemo gledaš,
sprašuješ se, da za solze kriv si ti,
mogoče pa si nem le zato,
ker v glavi ti zvoni.
Pozabi na dneve, pozabi noči,
pozabi ljubezen, ki več ne gori.
Pozabi poljube, njegove strasti.
Pozabi besede, bile so laži!
Pozabila bi,
kako topila sem se.
Kako rekel si mi,
da ljubiš me.
Zakaj verjela sem ti,
vse kar rekel si.
Lahko bi vedela,
da so to laži.
Pozabila bom,
tebe in tvoje besede.
Pozabila bom,
vse kar boli.
Bila se le dekle,
ki slepo verjela ti je.
Zakaj verjela sem ti,
vse tvoje laži.
Zdaj me boli,
vse kar rekel si mi,
Sovražila bi te,
pa ne morem te.
Zakaj ljubim te še,
ko ti prevaral si me.
Mislila sem,
da ljubiš me.
Pusti, naj prihajajo stvari same - kot večer, kot noč, jutro in dan.
Počakaj, da potrkajo pri tebi, kot dež, kot lačen ptič, kot izgubljen popotnik.
Pusti, da stvari odtečejo, kot čas in voda.
Prihodnost je ponujena razprta dlan za dotik, umik, dejanje, pričakovanje ali le za sanje.
Rada te mam, a kaj, ko tvoje oči spominjajo me na zimske dni,
a kaj, ko tvoji pogledi hladni so kot led, da si me prizadel, bodi za vedno preklet.
Reci mi, da me ne potrebuješ in odšla bom!
Reci mi, da ti nikoli ni bilo nič do mene in izginila bom!
Reci mi, da ti nič ne pomenim umrla bom!
Resničnost ali sanje,
sedanjost ali le blodnje,
vprašanja, vprašanja,
a odgovorov nikjer.
Sanjam, sanjam,
in živim.
Ne razumem,
nič ne sumim,
a nekoč me več ne bo,
kam bo takrat vse šlo,
zakaj me ne bo?
Nihče ne ve,
le moja duša mirno zaspi...
Poleti v višave,
po nebesni modrini plove
in še vedno sanjam, sanjam...
Rodila se je majhno dekle, tako mile oči ima.
Prinesla je nesrečo, a hkrati tudi srečo.
Zatiskam si oči in pravim, da tega vredna ni,
a v resnici ta laž peče me, saj vem da moja polsestra je.
Rojstni dan ima čisto vsak
še krava in teliček
še psiček in prasiček
res čisto vsak
god pa le človek ima
zato spoštujmo ga!
Sam samcat v tem krutem svetu ždim,
čutim le žalost in nenehno ihtim.
Moje življenje ni niti malo medeno,
saj uštel sem se, ker tebe ljubim iskreno.
Na začetku vsega tega sem upal da sem ti ljub,
bil sem naiven, ostal mi je teman obup.
Dnevi mojega življenja so obarvani sivo,
za trenutek se pisano obarvajo, ko ti prideš mimo.
Ko pogledaš me, srce veselo poskakuje,
ko spet odideš, predvidljivo usodo tiho objokuje.
Trenutki ko sva skupaj bila so hitro minili,
a v mojem spominu se bodo za vedno ohranili.
Vse bi dal da bi me ti ljubila,
da bi mehkobo mojemu trdemu življenju poklonila.
Moja ljubezen do tebe gori tako močno,
da zgleda kot da sem vstopil v pravljico.
A vendar pravljice imajo srečen konec,
medtem ko je meni ostal le razočaranja poln lonec.
Iz vsega tega obupa me vleče roka nežna,
saj nje lastnica je prijateljstvu priležna.
Pozna vsako mojo misel, dejanje,
tolaži me, gasi moje objokovanje.
Tako sopotnico si v življenju izbrati velja,
saj želji vsaki, tihi ali ne, ugoditi zna.
Kljub temu da nanjo gledam z drugačnimi očmi,
NIKOLI je ne pozabim, ne glede na to kaj se zgodi.
Cenim njeno ljubeče spoštovanje,
prav tako tudi njeno nesebično sočustvovanje.
Zašepetal bi ji » rad te imam « na uho ljubeče,
saj bila mi je v oporo, ko zame ni bilo konca nesreče.
V težkih trenutkih je poleg mene stala,
zato brez težav ji lahko rečem » hvala «.
V svojem življenju že ima boljšo polovico,
močno upam da ji življenje ne bo storilo še kakšno krivico.
Upam tudi da njen izbranec ve kaj ima,
saj take ljubezni za vsakim vogalom najti se ne da.
Želim ji le sreče in zdravja poln koš,
če me rabiš, veš kje me našla boš.
Sama v mesečini, sama stojiš,
zrak je tih,
v soju lune cvetiš,
tokrat čutim tvoj izdih.
Zelo sama se zdiš,
zunaj pa grozen je prepih.
Gledam kako proti nebu strmiš,
opazil sem te šele po več letih,
spoznal da v temi mi svetiš.
Kako ne mogel bi prezreti oči tvojih lesketajočih?
Kaj še ne veš? A me ne slišiš?
Poznam te po vseh čutih,
zanima me kaj ti čutiš.
Vendar ostajam tih,
zato me ne slišiš.
Dočakal prihod sem drugih,
ti jih objemaš, me z dejanji moriš.
Sprejemaš čustva mnogih,
mene niti pod razno ne ljubiš.
Čas pričal bo o umorih,
nihče verjel ne bo o mojih nazorih.
Dočakal bom svoj bridki ultimat,
saj postavljen bo moj šah-mat.
Sem iz krvi, mesa in kosti.
Sem živo bitje, človek
v katerega si Ti dahnil
svoj dih življenja.
Sem delo tvojih rok.
Sem edinstvena in
nihče se ne more
primerjati z mano.
Sem tu, diham in hodim.
Opravljam nalogo življenja,
ki si jo napisal samo zame.
Si deklica mlada, veselo živiš,
ne veš kako hitro svet zapustiš.
Danes po vrtu še rože sadiš,
jutri pa lahko za vedno zaspiš.
Si kakor sonček, ki razsvetli celoten prostor s svojo pozitivno energijo in smehom.
Kadar te ni, je vse temačno in prazno, kadar pa se pojaviš ti, vse kar naenkrat oživi.
Sonce, morje, skale, zrak,
dan dnevu čisto je enak.
Glavno je, da vsi smo zdravi,
pa se oglašamo s pozdravi!
Spominjam se trenutka, ko prvič videle so te moje oči.
Ko prvič zazrla sem se v tvoje lepe modre oči.
Spominjam se, ko prvič podaril si mi nasmeh.
Ko prvič zaslišala sem tvoj glas.
Nič posebnega, le novo poznanstvo bi nekdo mislil.
A čutila sem, da nisi le neznanec, ki prečka mojo cesto življenja.
In moje srce mi je govorilo prav.
Zdaj si vse v mojem življenju.
Neprestano te želim videt, slišat.
In vem, da ljubim te.
Sprašujem se odkar živim,
sem res edini, ki trpim.
Mar res vas toliko je ljudi,
mar res ste srečni prav vsi?
Ali je morda med vami kdo,
ki ve kaj žalost je in kaj je zlo?
Ter nosi, kakor nosim jaz
le masko sreče čez obraz!
Sreča prebiva v kakšni prijazni vasi,
včasih pošiva na gozdnati jasi
ali se skriva med prihodnjimi časi;
pazi, zdaj zdaj lahko predte sine in te za roko prime!
Ti boš pozabila
zven mojega glasu.
Leta bodo spremenila
poteze na obrazu.
Val pozabe
bo posrkal vase
še tako žive spomine.
Jaz pa še vedno ne verjamem,
da enkrat prav vse mine.
Ti jutranje zarje si cvet,
ki še zdaleč ni razodet.
Ko hlapi zore meglica in
vzleti prva ptica,
takrat odpreš čarobne oči iznad lica.
Prvi pogled v sončno obzorje,
z njim očaraš še daljno morje.
Tvoje srce je dražje od zlata,
nima cene in ne pozna ljubezni meja.
Daleč naokrog dobroto deliš,
nežnosti mile si želiš.
Kdor te sčasoma spozna,
zapustiti več te ne zna.
Včasih zdi se mi da trpiš,
prav izigrana se zdiš.
Naj dni bo takih malo,
da veselje bo obveljalo.
Zdaj ko vse se lomi in drobi,
si ob meni le še ti.
Nihče ne ve kakšen plamen v meni zate gori,
da še sam ne vem kam to vodi.
Včasih ujamem del tvojega pogleda
in verjemi ni na svetu lepšega izgleda.
V mračnih nočeh lovim uteho tvojih besed,
ki so slajše kakor med.
V dežju mi daješ sonce,
v temi mi svetiš na vse konce.
Ko trpim z daljave mi brišeš solze,
v sreči z mehkim objemom poveš mi vse.
Če ti solza kdaj spolzi po licu,
odzval se prvemu bom klicu.
Zate vedno bom buden,
pa čeprav sem čuden.
Samo reci mi in ob tebi bom,
četudi vsi bodo že odšli.
Radostno se smej,
in bodi taka kot doslej.
Tiha noč,
prihaja skrita moč.
Sam sem na tirih,
hodim po vseh štirih.
Skeleče solze teko mi po bledem licu,
nihče ne odzove se srčnemu klicu.
Spomin me vleče nazaj,
tja na tisti kraj,
kjer videl sem ljubezni raj.
Še slišim tvoj nežni šepet,
vidim najin zadnji klepet.
Sam sem na tirih,
hodim po vseh štirih.
V mojem srcu še plamen gori,
a kaj ko vse drugo ga mori,
da komaj se še bori.
V daljavi slišim sireno,
ozračje postaja ledeno.
V mislih spet vračam se k tebi,
ki vedno boš ob meni.
Negiben ležim in medlim,
v zadnjih sekundah si te želim.
Rdeča barva se zaiskri,
srce zastoji,
razlije se ljubezni moje kri.
Čez čas ko dež bo spral sledi
in ko spomin name že skoraj zbledi,
boste vsaj vedeli, glejte tega,
ki ljubezen v njem je žarela,
in še žari,
čeprav njega že dolgo več ni.
A pesem njegova v tisto tiho noč še šepeta,
v spomin njegov trepeta, svoji dragi želi srečo iz srca.
V mislih dogodek imam, ki mladim se dogaja vsak dan,
ko od ljubezni sem se drhtel, sem te z drhtečo roko oprijel,
ko v telesu sem ves zgorel, ko lica so mi rahlo zardela.
Z roko v roki sva hodila, ljubezen srečna se nama je rodila,
brez ciljev sva se ljubila, vse okrog sva pozabila,
a potem prišel je dan, ki s črno v dnevniku je zaznamovan,
ki mladim se dogaja vsak dan.
V množici mračnih oči, dvoje modrih se blešči,
srce si ljubezni želi, a zate je vseeno mi.
V snegu in ledu iskal sem življenje,
a našel sem srčno skelenje.
Na široko sem stopal po beli preprogi,
prav nikomur se nisem zdel bogi.
Sam ostajal sem v tišini,
se večkrat iskal na pravi višini.
Led se počasi je topil,
ljubezni žarke je lovil.
Prišla je nežna pomlad,
ko spoznal sem da že dolgo imam te rad.
Ptice so žvrgolele,
žlahtne pesmi v daljavi so zvenele.
Moje življenje postalo je sen,
ki teče tiho kot mirni Ren.
Blešči se sonce mi v obraz,
vidim že poletja prikaz.
Nežno valovanje,
tiho šepetanje.
Ljubezen mi podala je svojo dlan,
jaz pa zaplaval sem v svet sanj,
in slepo verjel vanj.
Naj sreča še tako se zdi resnična,
nikdar zame ni pravična.
Listje počasi že rumeni,
kam upanje moje beži.
Kje besede so tvoje,
kje veselje je moje?
Sonce odhaja v zaton,
odzvenel je zadnji zvon.
Zdaj z mano joče še nebo,
ker dobro ve da ob meni te ne bo.
Pade tiha noč,
smehljaj vsak odide proč.
Prve snežinke,
gledam bele ovinke.
Spet hodil bom po beli preprogi,
premražen a nikomur bogi.
Čeprav bela dama me zavedno zdaj bo objela,
mi bo vsaj verjela,
da ljubezen je živela.
Sam pa predobro vem, da zima ljubezni moje ne bo vzela,
četudi v hladni grob me bo dela.
Vse umira, duša krvavi.
Življenje mi odteka, vije se kot mrzla reka.
Na dan privrejo mi spomini, kot slike daljne v medli sivini.
Mrtev sem, a vendar živim, zadnjo sapo za teboj lovim.
Odteklo kratko je življenje.
V hladnem grobu zdaj ležim, negibno trohnim.
Ti stojiš sedaj nad mano, režeš sebi veliko srčno rano.
Pereča solza ti spolzi po bledem licu.
Razlije se ob belem cvetu, poglej, saj ljubezen je še na tem svetu.
Zakaj ljubim te?
To moje vprašanje je.
Moje srce se je odločilo da bo ljubilo le tebe.
Saj lepšega fanta na svetu ni.
Ti si kot angel, jaz kot hudič.
V tem je težava, da se ne ujemava.
Pa saj niti ne veš da te ljubim.
Vem, da bi me zavrnil, zato ti nočem moje ljubezni izpovedat.
Zmeraj te bom ljubila in zmeraj trpela.
Oh to kruto življenje, mi je podarilo trpljenje,
to trpljenje bo večno,
a mogla se bom sprijazniti,
saj bom z njim živela večno...
In ne pozabi.
Zmeraj te bom ljubila.
Pa čeprav ne veš kdo sem.
Zate, dragi prijatelj moj,
preplavala bi vse vode,
vsa morja, reke, jezera.
zate prijatelj moj,
obrnila bi zemljo na glavo.
zate, dragi prijatelj moj,
bi ulovila vse zvezde.
zate, prijatelj moj,
bi sebe osramotila
zate, vse tvoje težave bi rešila.
le zate, dragi prijatelj moj,
bi vse storila.
ker lepšega od tebe zame na svetu ni,
ker lepše kot si ti,
se mi ne more zgoditi.
ker ti, dragi prijatelj moj,
si vse kar jaz potrebujem,
vse kar hočem.
in za konec še,
hvala ti,
dragi prijatelj moj,
da si in večno boš, prijatelj moj.
tisti ta pravi,
čisto pravi prijatelj,
ki je moj prijatelj v dobrem in slabem.
v veselem in žalostnem,
v temi in na svetlem.
povsod,
preprosto vsepovsod.
neizmerno hvala ti.
hvala, večni prijatelj moj.