Spletna stran uporablja piškotke. Z uporabo naših storitev se strinjate, da jih lahko uporabljamo. Vredu
Sožalni verzi
Bil si... odšel si... kam, zakaj...
mi sprašujemo se zdaj.

Tako mlad in poln življenja si bil,
vendar nisi imel toliko časa, da bi se od nas poslovil.

Odšel si brez slovesa,
a tolaži nas le to, da si šel v nebesa.

Kmalu mi za tabo bomo prišli,
in nadaljevali naše prijateljstvo, za vse večne dni!
Če ti kdo umre, žalosten si,
ko se ga spomniš ti solze zalijejo oči.
Rad bi ga videl živega a smrt ni določena.
Ko greš na grob, prineseš mu svečo in zraven zajočeš
Kako je prazen dom in dvorišče.
Ni več tvojega smehljaja
le trud in delo tvojih pridnih rok obstaja.
Kako je prazen dom, dvorišče
naše oko zaman te išče,
ni več tvojega smehljaja.
Ko me črna prst zakrije, bela smrt oko zapre,
prijateljstvo iz groba vpije, prosim ne pozabi me!
Ko moja roka v grobu bo trohnela,
spomni se, da ena duša je živela,
ki ti srečo je želela.
Ko se jutro rano zori,
sad ljubezni se rodi.
A svet ta kruti ga ne želi.
Dnevi in leta teko,
življenje konča se mu mirno.
Trpeti začne bitje nič krivo,
se z svetom tem krutim sooči,
a bitka, kaj vojna,
vse je izgubljeno.
Ko noč tiho pada na zemljo,
ga že angeli dokončno zgaranega odneso
in o njem se nikdar več ni nič slišalo.
Ležim na dnu morja,
v objemu vsega gorja.
Voda mi polni telo,
daleč je že modro nebo.
Zraka že dolgo več ni,
a plamen moj še kar tli.
Drobna iskrica je še v očeh,
ki spremlja me po globokih poteh.
Ko beli venec vržejo v vodo,
hrana ribam je že moje meso.
Čez čas ko ostale bodo le še kosti,
spominjajte se moje mladosti.
A ne bodite potrti, ker v srcih vaših strtih,
bo vedno živel duh moje smrti.
Pa zbogom prijatelj moj
naj tvoja duša najde pokoj svoj
le mirno spi
izginile so vse skrbi.
nikoli te ne bom pozabila
verjemi, vedno te bom v srcu nosila!
hudo mi je, da je tako
za teboj jočem močno.
preklinjam to bolezen
ki mi je vzela najboljšega frenda
in njegovo ljubezen.
čeprav te je bog k sebi vzel
spomin nate ne bo nikoli zbledel.
želim si
da bi jaz umrla in ne ti.
tako mlado telo
je zdaj v nebesa odšlo.
rada bi odkopala zemljo,
te objela močno
k sebi bi te privila
in te ne bi nikoli izpustila.
niti stisnila ti nisem roke v slovo
solzno moje je oko.
solze po lici drsijo
spomini nate v meni živijo.
a zbogom prijatelj moj
končan je tvoj boj.
vem, premagala bom
ta pekel ker: "kot angel bom pazil nate" si mi rekel.
Takrat, ko v grob so te položili,
s črno zemljo te prekrili.
Takrat so mi lile solze,
da bi bolečino izbrisale,
solze se niso ustavile,
bolečina je premagala srce.
Tisti trenutek, le ena želja je bila,
da bi se ti v grobu pridružila.
Moje srce nikoli ne bo pozabilo nate,
vsak dan svečka, na grobu bo gorela le zate.
V očeh otroka solza se blesti,
kje je mati v solzah govori,
tvoja mati odšla je daleč stran
iz nebes gleda te vsak dan.
V okviru črnem obvestilo
presunilo nas je nemilo.
Soprogu le kak dan nazaj
v očeh ugasnil je smehljaj.
Molče s solzami se borimo,
"Naj bo le mora!", si želimo.
A žal, nebo nas ne posluša
od žalosti boli nas duša.
Iskreno izrekamo sožalje
a kaj – življenje teče dalje!
Bridkost prežene ti le čas,
ko spet bo veder tvoj obraz.
Ljubezen tvojega moža
v življenju te bo spremljala,
saj vdano moževo srce
v resnici nikdar ne umre!
V žalosti ste vendar ne bojte se mi smo z vami.
Vem, da hudo vam je vendar vaša oseba,
z vami vedno bo ostala in vas gledala.
Adijo, očka ljubljeni,
ljubezen naša ti sledi!
Naj bosta mir in Bog s teboj!
Uživaj blaženi pokoj!
Bolezni, stiske, revščina
bile so ti popotnica.
Življenju si le to dajal,
kar zmogel si in kar si znal.
Čeprav preizkušnja neznosno boli,
usoda obliže že zate pripravlja.
Ko tema odide, nov dan se rodi,
in spet nova sreča se zate najavlja.
Čeprav ti težko je, zdaj sredi poti, ne oziraj nazaj se!
Pogum in moči usmeri v prihodnost,
ki čaka te že, saj skupaj s soprogom ti uspelo bo vse!
Čeprav tvoj glas se več ne sliši,
beseda tvoja v nas živi,
povsod te slišimo mi vsi
med nami si.
Dober, plemenit človek, ki je z nami živel,
nam ne more biti odvzet,
kajti v našem srcu je zapustil svetlo sled
svoje dobrote in plemenitosti. (Thomas Carlyle)
Glej zemlja si je vzela, kar je njeno.
A kar ni njeno, nam ne more vzeti.
In to, kar je neskončno dragoceno,
Je večno in nikdar ne more umreti. (Svetlana Makarovič)
Globoko se v sebi s teboj žalostimo,
da čas ti ozdravi vse rane, želimo.
Iskreno sožalje izrekamo ti
naj v srcu najdražja ti večno živi!
Jok, solze, žalostni vzdihljaj
ne vrnejo te nam nazaj.
Le nemo nam pogled strmi
v te tvoje blage, ugasle oči.
Ko bolečina je prevelika
se tudi solza posuši,
le srce nemo kliče,
zakaj tebe med nami več ni? (Majda Novak)
Ko si me rodila, si me nežno objela.
Rodila se je najina govorica objema.
Za objem sta vselej potrebna dva.
Koga bom objela sedaj, ko sem sama?
Ostal mi je le objem slovesa,
ki šepeče: "Zbogom, moja mama.".
Kruto je bilo in nepričakovano
kot rezilo noža je zarezalo v srce,
ker čez noč si dragi odšel v neznano!
V srcih je le bolečina in v očeh solzé.
Lep, vroč in dolg poletni dan,
a tragično zaznamovan
je bil, ko utihnil je tvoj glas,
in si za vedno odšel od nas.
Ločitev od dragih težko nas zadane,
je težja še bolj, kadar smrt nam jih vzame.
Učitelj – življenje – nas bridko uči:
"Brez solz in trpljenja nihče ne živi!"
A vendar se vredno nazaj je ozreti,
življenje je vredno bilo preživeti.
Edino življenje nas ves čas uči,
da vredna resnica je več od laži.
Odhoda najdražjih ni moč preboleti,
in v sebi resnici ne da se verjeti.
Celo, ko resnica na dlani leži,
jo ves čas zanikamo, ker nas boli.
Mar prav zares odšel je tja, v neznano?
Kako je mogel, ko smo mi še tu?
Nositi moramo vsak svojo rano
molče, da mu ne zmotimo miru. (Svetlana Makarovič)
Med nami ljubljen bil si iz vsega srca
ljubljen bodi tudi tam, kjer si zdaj doma!
Molče s solzami se borimo,
"Naj bo le mora!", si želimo.
A žal, nebo nas ne posluša
od žalosti boli nas duša.

Iskreno izrekamo sožalje
a kaj – življenje teče dalje!
Bridkost prežene ti le čas,
ko spet bo veder tvoj obraz.

Ljubezen tvojega moža
v življenju te bo spremljala,
saj vdano moževo srce
v resnici nikdar ne umre!
Na svetu mnogo je poti,
a samo ena vodi tja, kjer boš ti,
po tej poti za teboj pridemo mi vsi.
Ne joči več. Obriši solze.
On je že onkraj groze in trpljenja.
Ne moti mu miru - ne joči več.
Najhujše breme breme je življenja. (Svetlana Makarovič)
Ne metulj,
ne beseda,
ne sončni žarek,
nič te ne bo ranilo.
Spi. (S. Lorca)
Ni smrt tisto, kar nas loči,
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše, brez pomena
zanje so razdalje, kraj in čas. (M. Kačič)
Nihče ne sliši kadar jočem,
nihče mi solze ne otre,
nihče me nežno ne poboža
in vse molči odkar te ni.
Le kam naj svojo bol izlijem
le komu dušo naj izlijem.
Nisi se izgubil kot zven v tihoto,
nisi odšel v nič in pozabo:
po tebi merim stvarem pomen
in tvojo pesem skušam peti za tabo. (Tone Pavček)
Noč, ki ne pozna jutra,
ni tvoja poslednja noč.
Nasledila se je z zvezdami posuta
v očeh tvojih dragih,
vsem, ki si jih ljubila nekoč. (Tone Pavček)
Niti zbogom nisi rekel,
niti roke nam podal,
a v naših srcih
za vedno boš ostal.
Ob vaši izgubi, mnogo prerani,
ki vedno srce le vsakomur rani,
sožalje izražamo in bolečino,
ker smrt prizadela je vašo družino!
Odhoda najdražjih ni moč preboleti,
v sebi resnici ne da se verjeti.
Celo, ko resnica ti v dlani leži,
jo ves čas zanikaš, ker bridko boli.
Globoko se v sebi s teboj žalostimo,
da čas ti ozdravi vse rane, želimo.
Iskreno sožalje izrekamo ti,
naj v srcu najdražja/najdražji/dragi _____ večno živi!
Oko zaprem,
v spominu vedno znova tebe uzrem.
Nikjer te ni in to boli...
Spomin na tebe večno bo živel,
nikoli ti zares od nas ne boš odšel,
v naših srcih večno boš živel.
Prazen dom je in dvorišče,
naše oko zaman te išče,
ni več tvojega smehljaja,
utihnil je tvoj glas,
bolečina in samota sta pri nas.
Zato pot nas vodi tja,
kjer sredi tišine spiš,
a v naših srcih ti živiš.
S svojim smehom vsakega osrečiti si znal,
a pred usodo sam nemočen si ostal. (Oton Župančič)
Vsi, ki radi jih imamo,
nikdar ne umro,
le v nas se preselijo
in naprej, naprej živijo,
so in tu ostanejo. (Janez Medvešek)
Spomin je kot pesem, ki v srcih odzvanja,
spomin je kot cvet, ki nenehno poganja,
spomin je svetloba, ki dušo obliva,
spomin je ljubezen, ki v srcih prebiva!
Tam, kjer si ti, ni sonca in ne luči,
le tvoj nasmeh nam v srcih še živi.
Nihče ne ve, kako boli,
ko se zavemo, da te več ni.
Usoda tvoja tragična
nas je pretresla v dno srca.
Le malo sreče si užil,
za svojo smrt premlad si bil!
V teh bridkih trenutkih čustvujem s teboj,
želeč, da usoda bi te ne zlomila.
Morda pa – kdo ve – za duhovni razvoj
preizkušnjo to kruto ti je namenila?!
V vsej nemi bolečini
srce še ni dojelo,
da te nebo je vzelo,
najdražji in edini!