Spletna stran uporablja piškotke. Z uporabo naših storitev se strinjate, da jih lahko uporabljamo. Vredu
Verzi
Ali veš kam bežijo angeli, ko izgubijo svoja krila?
Ko svetlo noč zapusti sijaj in ko nova jutra solze so umila?
Verjameš še besedam iz najlepših ust?
Ali ti je vse kot maska na lažniv pust?
Povej prijatelj stari če so angeli izgubili krila...
pelji jo nad oblake, dolgo je čakala na to.
pelji jo nad oblake, ljubi jo in pazi na njo!
Daj ji krila, daj ji krila pojdi tja kjer valovi so doma,
in milijone let se s kamni ljubijo.
Skloni se in operi si obraz dušo v belo si pobarvaj s soljo
pojdi bodi z njo, vedno bodi z njo in ljubi jo.
Povej kar nisi znal in daj kar nisi dal...
naj ji bo lepo prijatelj stari ne dovoli da angeli izgubijo krila.
Besede na papirju molčijo..
a veliko povedo, toda le tistemu ki jih sliši..
v moji glavi kričijo
izgubljam občutek kaj je prav in kaj boli,
oprosti mi.
Vem da trpiš,
sama sem kriva.. seveda..
zdrobila sem sanje, uničila svet iluzij..
solze tečejo po licih, a poti nazaj ni..
kaj vse bi dala,
da bi čas nazaj zavrteti znala.
All the seconds turn to minutes,
and all the minutes turn to weeks,
cuz the essence justgets deminished,
when those kisses burn the cheeks.
All the victims standing in a line,
completely ablinius to eachother,
hersoul is beautiful...

If you just watch the part she keeps covered.
This is dedicated to you,
and dedicated to all that you did to me,
I told them that your single file line learns to the gilliutine.
To them I’m just bitch,
and to you friends I’m just a asshole,
cuz your version of the storry
differs so greatly from that what the past told...
Brez tebe prazni so dnevi,
potihnili so krikov odmevi,
po licih mi solze polze,
vse zgrajeno sesulo se je.
Čemu sva ločena, čemu trpiva,
ko pa si v srcu enako želiva?
Če bo vprašal zame, reci,
da sem umrla.
Če bo iskal moj grob, reci,
da je na dnu morja.
Če bo rekel, da me ljubi, ne verjemi!
Kajti on me je ubil!
Bilo je nekoč
globoko v meni
budi se spomin
na tisto poletje,
ko v vročih nočeh
je trpko drhtelo
travniško cvetje.

Mesec je zlival
svoj sij
čez stare zidove,
preganjal
ulične sence,
srebril valove.

Nekje se je
v dremežu
nočni ptič oglašal.
Neviden je s sabo
glas hrepenenja
v tišino prinašal.

Jaz pa na tisti klopci
sem tiho čakala.
Prežeta
z ljubeznijo
tvojo podobo
z očmi sem iskala.

Ni te bilo!
Jutro prineslo nemir je.
Trenutek vstajenja.
Meni pa sonce
odneslo je
moje sanje.
Ali si kdaj čutil, to kar čutim jaz?
Ali si kdaj slutil, to kar slutim jaz?
Ali si kdaj ljubil, to kar ljubim jaz?
Tudi če si, nikoli ne boš, to kar sem jaz!
Ali vidiš te zvezde na nebu?
Toliko krat sem ti rekla da te ljubim.
Ali vidiš to listje na drevesu?
Toliko krat si rekel da me ljubiš.
A najbolj žalostno je,
ko listje odpade a zvezde ostanejo.
Ne sekiram se saj vem da listje znova zraste!
Bil sem fant,
ki resnično ljubil te je,
verjel v žensko, ki ljubila me je.
Zaupal sem ti vse.

Tvoji ljubezni se nisem upiral,
le vase počasi sem se zapiral.
Pogovor premagal bi vse,
kar narobe je bilo
lepo bi se rešilo.

Če le njega nebi spoznala,
najine urice njemu dajala.
Za tebe je bil nekaj lepega
nekaj za pogovor, za veselje,
a on bil je le moški,
ki išče potrebe in našel je tebe.

Veš draga, srce moje ljubi te še,
a duša ne ve kaj narediti ji je.
.. sovraštva v njej je polno..
.. življenje ji nikoli ni bilo popolno..
.. živi v depresiji..
.. ne ve več..
.. naj živi..
.. ali za večno zaspi..
.. joče se in razjeda..
.. boji se deklice, ki jo z ogledala gleda..
.. skriva se nikjer nima nikogar..
.. pobegnila bi..
.. a ne najde izhoda..
.. prosi za pomoč..
.. a je ne dobi..
.. zdaj rabi samo se rezilo..
.. allo..
.. to dekle se vam bo UBILO!
Bil si kot angel, angel ki živi,
bil si nekdo, nekdo ki ne trpi,
bil si le senca in s senco vse,
sedaj si spomin, pogrešam te!

Zakaj te je kruta usoda vzela,
zakaj sem te le za kratek čas imela?
Ni te več ni tvojih sledi,
ni več tvojih rjavih oči.

Ni nasmeha,
ni bitja srca,
sedaj si le angel,
angel z neba!
Bi rada se vrnila, vrnila tja nazaj.
Vrnila se v tiste čase, kjer polna sem bila življenjskih sanj.

Živela sem v svetu, ki danes več ga ni.
Spomin na tiste dni, v srcu me boli.

Spomin na tiste dni, kjer veseli bili smo vsi.
Sedaj vse to je minilo, sončne dni je zagrnilo, se v moro spremenilo.

Vrnila bi se v tiste čase, v tiste dni,
kjer z nasmehom smo živeli in bili smo brez skrbi!
Boli;
ta bolečina, ki jo čutim v srcu, tako je huda, da ne morem več
Utrujena sem;
utrujena že od vsega tega
Žalost;
ki jo čutim v sebi, ni veselja, ni smeha
Solze;
so na mojem obrazu in vedno več jih je
Sreča;
ni je, iščem jo in iščem, a zamanj
Pomoč;
saj nihče ne vidi ali pa noče videti (Milena)
Bila bi ptica, ki bi odletela
daleč proč od tebe in tega sveta!

Bila bi pero, ki odpihnil bi jo kdo
in kot lepo belo snežinko poslal v nebo!

Vprašanje je "a sem samo lutka za vse"?
Zakaj nisem to kar hočem bit?

Vem pa da sem to
kar nikoli ne bi želela postati!
Ali veš kaj bo pisalo na tvojem spomeniku: steklenica ti si kriva, da tvoja duša tu počiva, na zdravje!
Bila sem sama na obali,
osamljena od vseh ljudi,
samo galebi so z mano,
na obali jokali.
Bil si mi prijatelj,
na rami sem ti jokala,
poslušal si moj stok,
nisi me še razočaral,
povedala sem ti vse,
le to sem zamolčala,
da srce ljubi te.

A prijatelja sem potrebovala,
sedaj prepozno je,
ljubezen si dobil,
sosedovo dekle,
srce ti ukradlo je.

Jaz podpiram te,
srečo ti želim,
zame prepozno je,
v soboto k poroki te pospremim.
Če bos odšel, pojdi brez pozdrava,
pojdi, kakor da se ne poznava.
Smej se, bodi trden kot skala,
ne joči, ker bom jaz jokala!
Bila sem minuta v mojem življenju,
kapljica v polnem kozarcu,
ena izmed deklet,
le korak v plesu,
toda bila sem!
Bil si smisel mojega življenja, sedaj si smisel mojega trpljenja.
Ah ti ljubezen,
ki prekrila si oko resnice
slepota tvoja se je vselila vame
ne slišal ne videl nisem kaj mi vse prikrivaš
čeprav sokovi mojega življenja tebe hrane.
A čas odzvanjal v mojih je korakih
le on je bil zaveznik mojega stanja
da bi srečala enkrat se vsaj s pogledi
samo ta želja me ves čas preganja.
Ta isti čas izrodil v meni je pomislek
ki me kot val preplavil je v moči
drget spoznanja se prebijal je k srcu
ah ti ljubezen,
za boljši vid zdaj zopet solze točim.
Bil je fant rjavih las,
bil je fant modrih oči,
bil je fant ki me je ljubil,
vsaj tako mi je dejal,
a prepozno sem spoznala,
da ta fant mi je lagal.
Bil sem njena ljubezen malega formata,
zato mi je pred nosom zapirala vrata,
njenega scenarija nisem poznal.
Nisem vedel, da sem le v igri igral.
Bojim se vstati, ker vem, da jokala bom za tabo.
Bojim se zaspati, ker vem, da sanjala bom o tebi.
Bojim se jokati, ker vem da strto bo srce.
Bojim se sanjati, ker vem da uničeno upanje je!
Bila sem potrta,
bila sem strta,
jokala noč in dan,
čakala sem te zaman.
Zakaj odšel si,
odšel brez razloga,
in pustil me samo,
odvzel si mi svojo ramo.
Še vedno rada te imam
življenje zate dam,
veliko pomeniš mi,
celo zate ubila bi.
Bila sem veselo dekle,
ko spoznala sem te,
a kaj, ko vse hitro minilo je,
ko rekel si mi konec je!
Besede tople, pogled mehak,
spoznala sem te, zame bil si junak.
Čustva svoja si mi pokazal,
pokazal mi pot do sreče srca,
nekaj časa bila sva srečna,
upala sem, da ljubezen bo večna.

Vsak mi je priča, da sem te ljubila,
in zate sem grenke solze točila.
A zaupanje vate odšlo je,
moje srce muči strahotna tišina.
Oči zmedeno oprezajo za teboj,
še vedno upam, da boš znova le moj.
Čeprav sem mlada me tega ni sram
solze prelivam za tistim, ki ga rada imam.
Če se ti je kaj lepega zgodilo
oziroma se ti dogaja,
nikoli ne pozabi minilo bo!
Vse sanje se uresničile ne bodo,
saj zato sanje so!
Vsa upanja, ki so v tebi ne bodo ostala!
Tvoja ljubezen, družina, prijatelji
te na tržnico bodo odvrgli in rekli:
"nikoli ne pozabi dobrih dni,
ker so že minili, in se ne bodo več vrnili!".
Čeprav vse je končano,
čutim še zdaj,
da najbolj na svetu,
želim si te nazaj.
Dejal je, da me ljubi,
verjela sem prazni obljubi,
verjela sem vse kar je dejal,
čeprav sem vedela, da je lagal!
Dežna kaplja po licu polzi,
kot, da nekam beži,
tako kot solza po licu drsi,
ker te ob meni ni.
Bolečina objame me,
ko vidim dežno kapljo, ki polzi,
in spomni nate me,
ko odhajal si.
Dež padati prenehal je,
je sonce pokazalo se,
dež me spomni, da imela sem vse,
a le ena kaplja, da tebe ne!
Drugi dan z drugo si bil,
njej poljube dajal
meni srce izdal.
Bolelo me je
bolelo me bo
a vedi da mi je se vedno hudo!
Duša vsako noč kriči,
da živeti več ne želi,
da želi le tvoje si ljubezni,
ali pa popolne smrti.
Kaj naj storim,
kako naj to izkričim,
če pa je že skoraj konec mojega življenja
in bo kmalu konec tudi tega trpljenja?
Gledam njeno sliko,
njeno lepoto veliko,
slika obuja stare spomine
odpira rane in bolečine.
Govoril si mi, da ljubiš me močno.
Govoril si mi, da prevaral me ne boš.
Govoril si mi, da lepše od mene ni.
Govoril si mi, da bi z mano odšel tja kjer nikogar ni.
A vse te sanje, so se pozabile,
ko drugo si spoznal, mene si izdal,
vem, da to boš obžaloval.
Hodila sva, bila sva srečna
toda ti lažem si verjel in uničil nekaj kar si rad imel.
Hodim po cesti. Pridem do drevesa, kjer sva se prvič poljubila.
Pridem do naslednjega drevesa, kjer sva se zaročila.
Pridem do cerkve, kjer sva se poročila.
Na koncu pa pridem do ovinka, kjer sem te izgubila.
Jermen boleče stiska me okrog srca, ko skozi solze na sliki te gledam.
Slutim, da zame je konec vsega, skrušeno vse bolj se vase sesedam.
Jočem za teboj,
kričim za seboj,
ne vem več kdo sem,
srce me boli,
in hkrati krvavi!
Ko čutil boš,
kar čutim jaz sedaj,
ko ljubil boš,
kot ljubim jaz sedaj,
takrat spoznal boš,
da nisi prav ravnal
in jokal boš,
kot jočem jaz sedaj!
Ko je tista kaplja, ki počasi po licu polzi,
in ko je tiho bolečina, ki po tebi hrepeni
tiho opravlja svojo pot.
Tiho pušča sledi pozabe in milo me prosi,
da pustim stare čase in ko tiho kane na tla,
in tla njeno grenkobo vsakdanjo,
takrat izgine v pozabo!
Ko poljubil si me, sem zadrhtela.
Ko zasnubil si me, sem omedlela.
Ko zapustil si me, sem od žalosti umrla.
Ko tiha noč se naredi,
si želim, da ob meni bi bil ti,
srce mi joče, v duši se dušim,
po temi močno hrepenim!
Ne vem, kaj naj storim,
a k tebi si želim!
Lep je svet ker ti živiš,
lepši je ko se smejiš.
Tvoj smeh je vse kar rabim,
tvojega smeha se veselim.
Včasih sem te rada imela,
še ljubila sem te.
Zdaj sem spoznala,
da ti resno sovražiš me.
Zakaj si to zaslužim?
Zakaj naj tako trpim?
Sem res tako neznosna?
Te res tako žalostim?
Ljubezen je bolezen,
bolezen je življenje,
a življenje je eno samo trpljenje!
Ljubil sem te, občudoval sem te,
a ti si kadila in se napila na koncu mene zavrnila!
Ljubila sem te, a ti prizadel si me,
zdaj moje srce krvavi, iz mojih oči teče kri.
Ljudje imajo vino da pozabijo,
ideal da želijo,
noč da sanjajo,
mostove da se srečajo,
dejanja da se spoznajo,
ljubezen da upajo,
bolečino da trpijo,
in pa na koncu znova vino da pozabijo.
Misel nate me ubija,
ker ranil si me globoko,
mar zame ti ni bilo,
ne zanima te ljubezen moja.
Ampak vem, da pozabila bom,
to trpljenje in bolečino.
Vse to hitro minilo bo
in zopet smejala se bom.
Ti vstopil v moj svet si,
me očaral s pogledom,
zato se tebi predala sem,
mojo dušo in telo dobil si.
Enkrat se vsakemu vrne,
tudi tebi se še bo.
Toda jaz takrat srečna bom,
nate še pomislila ne bom.
Jutri vem, da bolje bo,
ker zame sonce sijalo bo,
pozabila bom nate
in na vse, ki ranili so me.