Ljubezen Veenosti

Ko sem prvie te pogledal,
sem te sreeal v oeeh.
Tvoji mehkozlati kodri
so bili kot soneni vzhod,
nisem se ?e prav zavedel,
?e si zrasla za sprehod.
Ko sva tavala po vrtu
v tvojo londonsko pomlad
in ob jezercu v parku
si hotela se igrat,
se je tvoj pogled ustavil
na labodu pred oemi-
zdaj kot eude? pripovedke
si labod postala ti.
Na?la svojega si princa,
v Sloveniji ?ivi,
dala kljuee mu do srca,
do zaklada tvojih dni.
Jaz presreeen sem, ponosen,
da prijatelja sva si;
naj nebesa podarijo
ti ljubezen veenosti!