Vandima

Bil takrat jest ?e junc sem mlad,
u glavi nee, u grli su?a,
sem mel ?ivljenje stra?no rad,
ku usak do eer ga ne posku?a.
Cel dan smo bli v vinogradi,
an sonce je ku zlodi peklo,
s z vinom smo se fri?ali,
po grlu je ku potok teklo.

Tam sem jo vidu prvikrat,
po?irk se je v grlu ustavil,
jest lohkor umrou bi tistikrat,
jest lohkor bi - ma kej bi pravu,
ko se ti taka rjee zgodi,
ti glava raeunirat neha,
an slepe ratajo oei,
ni vee boga, nankar greha.

Me je spod eela gledala,
an se mi furbasto smejala,
pod noe pej k meni je pr?la,
an ee med trte sva zbe?ala.
Ma za povedat kej blo tam je,
ku naj elovk besede najde,
jest use zvezde vidu sem,
an tresle, tresle so se brajde.

Tako tista noe je lepa bla,
ko nikdar pol en prej nobena,
ma, ku je pr?la, tko je ?la,
nankar ji ne vem imena.
Je nisem vidu nikdar vee,
e elovk obraea, bog obrne,
mladost je ?la od mene pree,
kar cajt uzame, vee ne vrne.