Postaja

Ta proga in majhna postaja, čriček in mak na nasipu,
vonj smole, ki v nosu ostaja in bela Marija na križu.
V vetru razpeta drevesa, strah za metulje v nevihti,
vsa nema grožnja slovesa in časi ki nočejo priti.
Vse to je ostalo v meni kot sveča, ki ni dogorela,
na mizi so listi rumeni in pismo je še brez imena.
Morda si kdaj sam in se zganeš, ko veter oblake premika,
še komaj spominu verjameš, ki roko s poljubom naslika.