Ti ne veš

Pravim ti, leteti v vetru kar tako,
to zakon je,
kjer ni poti,
ni ceste in začrtanih smeri.

Ti si dejal, da nisi ptica,
da se bojiš višine,
ko si enkrat gor,
pa to samo od sebe mine.

Ne, ti ne veš, kako bilo bi kul,
če bi bil, bil ti moj metulj,
ti veter brusil rožnata bi krila,
ponoči bi z oblaki se pokrila.

Praviš mi, da imam prebujno domišljijo,
da sanje so leteti v dvoje pod nebo,
smejal si se, z glavo odkimal,
mi dejal: na trda tla, da padla bom z neba.